Kurja dolina brez Mokrice, 7. 9. 2014

Melišče pod Kompotelo cca 1500 m

Gorniška skupina PD Rašice 
udeleženci: Janez, Maks, Mateja, Nevenka, Tomaž, Nataša, Slavko
trajanje: 7 h 40 min
višinska razlika: cca 1100 m

Namesto predvidenega vzpona na Watzmann je bila izbrana 1853 metov visoka Mokrica. Na pot smo šli v nedeljo, 6. septembra. Ker so vremenoslovci napovedovali popoldanske nevihte, smo se odpravili že ob 5.30 iz Šentvida in ob 6.40 startali pri Spominskem parku v Kamniški Bistrici.

Tu se pot odcepi s ceste, ki pelje proti izhodišču vseh smeri v loku od Kalškga grebena, preko Grintovca do Ojstrice. Začeli smo po dokaj široki gozdni cesti, ki se je vse bolj spreminjala  v kolovoz. Grobi opisi naše brezpotne ture so bili malo primerljivi s terenom pred nami. Po uri in pol smo na višini 1.150 m, v zadnjem delu tudi zelo zahtevnega terena, uvideli, da nimamo možnosti za napredovanje.

Verjetno smo šli eno grapo predaleč. Vrnili smo se skoraj do izhodišča, porabili dve uri in začeli znova. Nekaj udeležencev je pregledalo teren v  raznih smereh. Končno smo našli malo vidno stezo, ki naj bi bila prava. Po njej smo se kmalu morali zelo strmo vzpenjati večinoma po redkem gozdu, poraščenem z visoko in zaradi nočnega dežja tudi mokro travo.

Steza se je izgubljala, napredovali smo po svoje, pa jo zopet našli in tako prišli pod ostenje. Spet smo bili pred neznanko, kako naprej. Izvidniki so šli v tri smeri. Vse to iskanje nam je vzelo precej časa. Treba je povedati, da je bilo na celi trasi veliko stez in stezic, verjetno lovskih ali od divjačine, ki so se naenkrat izgubile.

Po posvetovanju smo se odločili za levo varianto, kar se je pokazalo za pravilno. Kmalu pa smo prišli do gostega borovega ruševja, kar je v veliki strmini izredno oviralo in upočasnilo napredovanje. Skoraj celo uro smo lomastili preko te borove goščave, nato pa smo prišli do manjše planjave z meliščem, ki smo jo prepoznali tudi v opisu.

Bili smo 1500 metrov visoko, torej je bilo pred nami še 350 metrov nepoznane poti do vrha. Ura je bila že ena popoldne. Glede na vremensko napoved smo ocenili, da se na tako zahtevnem terenu ne smemo izpostavljati slabemu vremenu, še posebno ne nevihti. Zato smo se žal morali odpovedati nadaljevanju ter se vrniti, deloma po isti poti, deloma po bližnjicah.

Sklenili pa smo, da turo ponovimo že naslednji vikend, zato smo si kritična mesta označili z možiclji, da bi pot, ki smo jo poimenovali »izvidnico« v drugo čim hitreje opravili. Pred odhodom smo si ogledali še spominski park s ploščami ponesrečenih planincev, ki so se ponesrečili na južni strani kamniških planin in tudi ponesrečenih kamniških planincev, katerih življenje je ugasnilo v drugih gorstvih.

Park je res vredno obiskati. Na koncu lahko ugotovimo, kako se nizka Mokrica z vsega 1853 metri, opisana v gorniški literaturi kot lahko dostopna gora, spremeni, ko se odločimo za nemarkirano brezpotje in postane težja od tisoč in več metrov višjega vršaca.

Spisal Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko