Monte Capolago / Wolayer Seekopf, 24. 8. 2014

Rif. Tolazzi 1350 m,
Rif. Lambertenghi Romanin 1970 m,
Passo di Volaia 1977 m,
Lago Volaia / Wolayer See 1951,
Monte Capolago / Wolayer Seekopf 2554 m,


Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Janez, Sašo, Polde
trajanje: cca  7,5 h
višinska razlika: cca 1250 m

V nedeljo ob četrti uri zjutraj se nas je v Šentvidu, pred prostori društva PD Rašica, zbralo sedem gornikov. V kombi smo naložili prtljago in odbrzeli proti Jesenicam. Zgodnji uri primerno smo se najprej ustavili na jutranji kavi v OMV Radovljica, nadalje pa nas je pot vodila preko Trbiža, Tolmezza, Ville Santini, Forni Avoltri v naselje Collina, kjer se nahaja tokratno izhodišče - koča Rif. Tolazzi.

Vzpon na Monte Capolago je v vodnikih označen kot izjemno zahteven vzpon (II/I, 500 m), sestopiti pa je potrebno po isti poti, kar težavnost ture vsaj podvoji. Vzpon je primeren samo za izurjene gornike, sicer se priporoča spremstvo izkušene osebe (gorskega vodnika).

Zahtevnosti primerno smo vzeli dve kratki vodniški vrvi (30 m) za primer varovanja oziroma spusta po vrvi (po domače abzajla) in seveda osebno opremo (čelada, pas, vponke z matico, pomožne vrvice in trakovi). Kasneje se je izkazalo, da smo večino opreme samo tovorili.

S parkirišča pri koči Tolazzi smo se po poti 144 odpravili proti koči Rif. Lambertenghi Romanin. S ceste smo kmalu skrenili na pot skozi gozd. Pot poteka po dolini, ki jo z leve omejuje naš današnji cilj, z desne pa mnogo bolj znani Monte Coglians / Hohe Warte, najvišji vrh Karnijskih Alp (2780 m).

Po slabe pol ure vzpona skozi gozd se pot nadaljuje proti sedlu Passo di Volaia in omenjeni koči, ki ju kmalu uzremo pred seboj. Dobrih 100 višinskih metrov pod sedlom se na označenem križišču z desne priključi pot 145 od koče Rif. Marinelli.

Nadaljujemo proti sedlu in tik pod kočo  Rif. Lambertenghi Romanin pri vodnem zajetju skrenemo levo po slabše uhojeni poti proti Monte Capolagu. Pot preči melišče in vstopi v plezalni del, ki je označen z rdečo puščico in napisom na skali. Za lažji del vzpona smo potrebovali uro in 25 minut od izhodišča.

Po krajšem okrepčilu smo si namestili varovalno opremo. Vstopni žleb je zelo krušljiv, zato je potrebna velika pazljivost zaradi proženja kamenja na kolege za teboj. Iz žleba sledi vzpon po strmih travah, ki zahtevajo veliko previdnost, saj je pobočje zelo strmo.

Celotna pot je izdatno označena z rdečimi pikami, »neuradno« markacijo, ki znatno olajša orientacijo in označuje prehode med skalami. Skala je večinoma čvrsta in ostra, kar omogoča dobre oprimke in stope, zato varovanje ni bilo potrebno.

Skala dobro drži tudi v mokrem, kar smo žal izkusili na sestopu. Med plezalnim vzponom smo namreč zaskrbljeno opazovali vrh, ki ga je pričela zagrinjati megla. Še pred vstopom na greben smo plezanje nadaljevali v megli, žal razgledov ni bilo več.

Malo pod vrhom smo naleteli na edino jeklenico v smeri, ki olajša predvsem sestop po krajši, strmi, rahlo previsni skalni steni. Na vrh smo priplezali v natanko dveh urah od vstopa v smer. Na vrhu smo se kljub megli zadržali slabe pol ure za malico in kratek fototermin.

Sestopili smo po poti vzpona. Že po nekaj minutah so nas presenetile redke snežinke, ki so na nekoliko nižji višini prešle v rahel dež, ki nas je prijazno spremljal skoraj do vstopa v plezalno smer. Sestop je bil zato še za odtenek zahtevnejši kot sicer in potrebna je bila še dodatna previdnost in zbranost.

Zaskrbljeni smo bili predvsem za del sestopa po strmih travah, vendar so bile stope in skale med travami v veliko pomoč. Do koče Rif. Lambertenghi Romanin, kjer smo si privoščili okrepčilo in zasluženo pivo, smo potrebovali nekaj minut več kot dve uri.

Po malici smo si ogledali še jezero Lago Volaia, priljubljeno izletniško točko. V okolici je vidno veliko ostankov gorske fronte iz prve svetovne vojne, na drugi stani jezera pa stoji avstrijska koča Pichl Hutte (1959 m). S sedla smo v tričetrt ure sestopili do izhodišča pri koči Tolazzi.

Pri kombiju smo se osvežili, preoblekli, preobuli in pospravili opremo ter se odpravili na dolgo vožnjo proti domu. Kljub relativno slabemu vremenu smo preživeli čudovit dan na tehnično zahtevni turi. Analizo ture smo opravili v Kranjski gori ob izvrstni jedači in pijači pri Martinu.

Spisal Sašo

Fotografije Tomaž

Fotografije Slavko

Fotografije Sašo