Spodnja Dolkova špica 2541 m
Dolkova špica 2591
udeleženci: Srečko, Jani, Katarina, Mateja, Nevenka, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 35 min
višinska razlika: cca 1600 m
Zaradi možnosti neviht se je tura Gorniške skupine v Karnijske Alpe zamaknila za 14 dni. Monte Capolago / Wolayer Seekopf je vendarle toliko atraktiven, da bomo poskusili še enkrat. To soboto pa smo si namesto njega omislili turo na Dolkovo špico po JV grebenu, prav tako zelo atraktivno turo, ki je že dolgo na seznamu želja.
Nabralo se nas je 7 gornikov. Slavko in Nevenka sta tu že bila, slaba tri leta nazaj, Slavko še enkrat prej. Ker so nekateri tokrat manjkali je tura pridobila na resnosti udeležencev. Zjutraj smo se standardno ustavili na kavi v OMV Radovljica in standardno srečali znance, tokrat iz PD Celje Matica, ki so bili namenjeni v Avstrijo.
Po kavi smo se zapeljali v dolino Vrat. Pričakovati je bilo veliko ljudi, ampak take gneče pa nismo pričakovali. Glavno parkirišče je bilo nabito polno, zato smo parkirali na spodnjem parkirišču, ki pa se je tudi naglo polnilo.
Vsi ti ljudje so bili v glavnem namenjeni proti Triglavu. Čim smo zavili na markirano pot proti Bivaku IV, se je vrvež končal. Čeprav nismo bili sami, Škrlatica tudi ni imela malo obiska.
V dobrih dveh urah smo bili pri bivaku, in cca 20 minut naprej smo zavili z markirane poti v brezpotje. Kmalu se je začel skalni del s poplezavanjem in kakšnim detajlom II. stopnje. Možici ali jurčki, kot smo jim rekli, so zdaj bili, zdaj ne.
Pri orientacijskih ugankah smo se malo razkropili in hitro našli jurčka ali pa vsaj najbolj primeren prehod. Je pa kar trajalo, vrha Spodnje Dolkove špice ni in ni bilo. Malo čez enajsto se je vrh le pokazal, verjetno je pomagalo dejstvo, da je šla naprej Mateja, s Slavkotom spredaj bi prilezli še na kakšen štiritisočak.
Kratka pavza in nadaljevanje po grebenu. Ni trajalo dolgo, detajl z lusko in detajl s škrbino in bili smo na vrhu Dolkove špice. Naokoli je bilo precej oblakov, mi pa smo se kopali v soncu in bili na vrhu skoraj sami. Povsem drugače je bilo na sosednji Škrlatici, saj je nanjo lezlo veliko drobnih pikic.
Slabo uro smo uživali na vrhu, potem pa sestopili po normalki na Rdečo škrbino. Od tu smo šli po bližnjici čez melišča pod zahodno steno Dolkove špice in bili v uri pri bivaku. Po kratki pavzi smo sestopili po poti pristopa in malo čez tretjo popoldan že uživali na terasi Aljaževega doma.
Spisal Tomaž
Rada berem o podvigih, ki so zame bili in so nedosegljivi. Še veliko lepih tur vam vsem želim !
OdgovoriIzbrišičestitke ekipa za naporno turo!:-)
OdgovoriIzbriši