PD Rašica
udeleženci: Marja, Špelca, Nives, Leonida, Marjan, Jana, Eva, Boris, Martin, Anka, Simona, Aleksander, Božo, Meta, Mirko, Ana, Maja, Mojca, Nataša, Majda, Dragica, Maja, Niko, Vida, Jožko, Rok, Nejc, Andreja, Marjeta, Irena, Dunja, Ivan, Robert, Marjan, Katarina, Andreja, Sašo, Sabina, Nevenka, Mirko, Janja, Irena, Karmen, Andrej, Stane, Deja, Ema, Meta, Sandra, Mavricij, Andreja, Srečo, Primož, Janez, Magdalena, Boris
povprečna starost: 65 let, 6 mesecev, 11 dni
1. dan
Za letošnje planinsko potovanje je Primož pripravil potep po manj razvitih delih vzhodne in južne Srbije s poudarkom na neokrnjeni naravi, dobri hrani, sprejemljivih cenah in prijaznimi ljudmi. Sobotno jutro v polni zasedbi smo pričeli v Šentvidu v varnih rokah voznika Sama.
Kot vedno se je tudi tokrat izkazal aktiv kmečkih žena s sladkobnim razvajanjem. Vožnja do prvega postanka pred mejnim prehodom Obrežje je minila v pokušini raznovrstnih sladic, od peciva, takih in drugačnih piškotov do odlične pehtranove potice.
Seveda se je našlo tudi kaj za poplakniti, »da niso bla grla preveč suha«. Drugi »nonpitstop« postanek opravimo taktično tik pred hrvaško-srbsko mejo, saj je bilo pričakovati daljše časovno obdobje za prestop meje. Binkoštni prazniki in začetek počitnic v sosednjih državah se seveda odrazijo v gneči na glavnem mejnem prehodu za vstop v Srbijo.
Kar dodobra si oddahnemo, ko po dobrih treh urah zapustimo mejni prehod Lipovac. A veselje ne traja dolgo, saj se malo pred Beogradom priključimo koncu kolone, ki se vije pred delovno zaporo. Po polžje se premikamo naslednjih osem kilometrov, kolikor naračunajo pametni telefoni, dokler se popolnoma ne ustavimo.
V nesreči se je namreč prekucnil tovornjak s peskom, ki mu je razneslo gumo. Takoj obrnemo na šaljivo stran, s pripombo, da imamo še srečo, da ne prevaža svinjskih polovic, saj bi se takrat šele načakali. Nekateri potniki hitro dobijo asociacijo na podobnost avtobusne vožnje iz kultnega filma Ko to tamo pjeva in prepesnijo najbolj znano vižo v »Za Beograd, za Beograd, firmom Nered, firmom Nered«.
Tako pridelamo še dodatni debeli dve uri v zastoju, kar že po malem ogroža nastanitev v hotelu in večerjo. V nadaljevanju vožnja mine brez stresov, v večernih urah prispemo v mesto Paraćin, kjer se nastanimo v hotelu, ki ga zaradi svoje značilne oblike kličejo kar hotel Piramida.
Fotografije Marjan, 1. dan
2.dan
V piramidastem slogu tudi začnemo prvi pohod, saj je v planu vzpon na goro Rtanj, zagotovo najbolj mistično srbsko goro, ki je zaradi svoje pravilne piramidne oblike prepletena s številnimi bajkami in miti. Tu se pametni telefoni neobičajno hitro praznijo, v deževnih dneh goro preletavajo izvenzemeljska bitja v NLP-jih.
Najbolj razširjena pa je teorija, da je gora pravzaprav starodavna piramida, ki jo je zgradila nepoznana civilizacija. Po nedeljskem zajtrku nas Samo zapelje v vas Rtanj, kjer se razdelimo v dve skupini. Prva skupina nadaljuje z vožnjo do vasice Zlot, kjer je z dveh razgledišč imeniten razgled na največji srbski kanjon, poimenovan po svetopisemski osebi Lazarju.
Mi pa s hojo nadaljujemo po cesti do konca vasi, kjer se začne markirana pot. Sprva kolovoz po nekaj sto metrih pride na čistino in na izravnavo, kjer nas smerokaz usmeri na gozdno pot. Ker je ponoči močno deževalo, je pot blatna in spolzka, povrhu vsega visoka vlaga izdatno pripomore k soparnosti.
Ker je sestop po poti vzpona, bo na tem delu še posebej potrebna velika previdnost. Ko pot preide iz gozda, se nam pridruži lokalni štirinožni vodnik, ki nas vseskozi po vodniško spremlja proti vrhu. Še odmor za hidracijo naredi na pravem mestu. Rtanj je poleg bajk in legend tudi največji botanični vrt v Srbiji.
Sprva hodimo v špalirju španskega bezga, ki je ravnokar v največjem razcvetu. Višje ga zamenjajo številna zelišča, najbolj razširjen je kraški šetraj, ki ima tu ime rtanjski čaj. Dobre tri ure traja vzpon na najvišjo točko Rtanja, ki se imenuje Šiljak in spada v gorsko skupino zahodnih Karpatov.
Na samem vrhu se nahajajo ruševine kapelice posvečene sv. Juriju in ima tragično zgodbo. V začetku tridesetih let prejšnjega stoletja jo je dala zgraditi Greta Minh v spomin na svojega moža Juliusa, nekdanjega lastnika rudnika premoga v podnožju gore. Po zaprtju rudnika leta 1968 so lovci na zlato začeli v kapeli iskati zakopan zaklad, za njen bridek konec so poskrbeli kar z razstrelitvijo z dinamitom.
Lepo, sončno vreme izkoristimo za malico in obvezno fotografiranje. Sestopimo do brunarice na obvezno kratko hidracijo, nato pa do jutranjega izhodišča. Ob cesti se že opazi posledica množičnega turizma na gori, saj kramarji na stojnicah ponujajo raznolike domače proizvode in seveda miniaturne steklene piramide s čudežnim zdravilnim vplivom. Nekateri skočijo še do bližnje energijske točke Vrelo.
Pogled na uro povzroči zaskrbljenost, saj bi morala biti metla Maja tudi že z nami. A ne brez razloga, saj je sitna steza terjala svoj davek, padec na blatnem in spolzkem terenu in poškodbo roke. Vsaj do najbližje zdravstvene oskrbe v dežurni urgentni ambulanti v Knjaževcu ni bilo daleč.
Nadaljujemo na vzhod, v bližino srbsko bolgarske meje. Nastanitev in večerjo imamo v naravnem parku na Stari planini v istoimenskem luksuznem wellness hotelu.
Fotografije Marjan, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3.dan
Po obilnem zajtrku se mimo slikovite skalne tvorbe zapeljemo do pet kilometrov oddaljenega planinskega doma Babin zub, ki leži na nadmorski višini 1600 m. Tudi tu se razdelimo v dve skupini. Prva je namenjena na najvišjo točko smučarskega centra Stara planina, to je z 1758 metri Babin zub.
Eno glavnih smučišč v državi je od Niša oddaljeno 70 km. Ima 6 prog s skupno dolžino 13 km in kapaciteto 2400 smučarjev na uro. Od planinskega doma se po cesti spustimo do izrazitega skalnega možica. Tu nas smerokaz usmeri na širok kolovoz. Lahka pot se vseskozi blago vzpenja po prostranih visokogorskih pašnikih.
Lepo, sončno vreme omogoča idealne pogoje za hojo. Z vsakim korakom se odpirajo širni razgledi, tako v daljavi proti zahodu opazimo izrazito piramidno obliko včerajšnjega cilja. Kljub temu, da je od štarta do cilja le 600 višinca, rabimo do vrha tri ure, saj je potrebno premagati razdaljo 8 km.
Masiv Midžor je najvišji vrh zahodnega dela Stare planine, ali kot ga oglašujejo »Krov Srbije« in predstavlja naravno mejo med Bolgarijo in Srbijo. Gorovje Stara planina oziroma Balkan predstavlja razvodnico med reko Donavo (Črno morje) in reko Marico, ki se izliva v Egejsko morje.
Najvišji vrh skupine je Botev z 2376 metri nadmorske višine in geografsko središče Bolgarije. Po daljšem uživanju na vrhu in obveznem slikanju pri mejnem kamnu sledi sestop po isti poti. Ne mine veliko, ko nas preseneti predstava črede divjih konj, ki v pozdravnem galopu švignejo mimo nas.
Prijetno utrujeni zaključimo pohod pri planinskem domu Babin zub, ki je na našo žalost še zaprt. K sreči je tu Samo Bar, kjer se lahko primerno hidriramo. Nato se odpeljemo do hotela, kjer nas že čaka skupina, ki je prečila Babin zub. Zapeljemo se v Niš, kjer se veselimo dvodnevne nastanitve v hotelu Marica.
4.danLagodno smo zajadrali v torkovo jutro, saj je bil to edini dan na našem potovanju, ko ni bilo potrebno vkrcavati ali izkrcavati naših potovalnih torb v avtobus. Lahko bi rekli, da bi nam jih sicer do konca potovanja imeli že »poln kufer«.
Pol ure vožnje sledimo toku reke Nišave, dokler se ne dvignemo nad sotesko do kraja Sićevo. Na obrobju vasice v senci košatih borov začnemo s hojo. Široka nezahtevna pot se razgledno dvigne nad vasico, a že pri zadnji kmetiji zavije strmo v breg.
Pot postaja vedno bolj ozka, teren pa zakrasel. Markacij ni nobenih, pot se vedno bolj izgublja, pri orientaciji so v pomoč na vejah bolj na redko navezani trakovi. Uro in pol hoje že stojimo na razglednem pomolu Ječava.
Globoko pod nami se vije 17 kilometrov dolga soteska Sićevačka Klisura, poznana tudi kot srbska Sicilija. Z vrha nadaljujemo krožno, kjer se krajina kontrastno spremeni. Zakrasel strm skalnat svet zamenjajo rodovitna polja.
Hodimo med širnimi sadovnjaki in njivami. Zahvaljujoč blagi klimi, podobni mediteranski, je Sićevo poznano po vinogradih in vinski tradiciji. Zato imamo po turi v načrtu tudi obisk vinske kleti in pokušino vin. Še prej pa skočimo na razgledno točko, ki leži tik ob nogometnem stadionu.
S panoramske točke Brljanski kamen je res lep pogled na sotesko reke Nišave. Lepo je vidna tudi mala hidrocentrala »Sveta Petka«. Zgrajena leta 1908 po idejnih načrtih Nikole Tesle, je še vedno v funkciji.
Pohod zaključimo pri domačiji gospodarja Daneta, kjer nas družina gostoljubno sprejme na pogostitev in pokušino vin v svojo vinsko klet. Kot že rečeno ima vinogradništvo v kraju dolgo tradicijo. Legenda pravi, da se je tu Sveti Sava leta 1224 namesto z vodo odžejal z vinom.
Od navdušenja blagoslovi kraj, kar naj bi pomenil začetek večstoletne vinske kulture. Z novim tisočletjem ugasne vinska zadruga, zato se začnejo razvijati družinske butične vinske kleti.
Nahajamo se v vinski kleti Kratina, ki ima v svojem izboru šest znamk vina, tudi avtohtono sorto grozdja tamjanika, ki močno spominja na našo rebulo iz Brd. Vse imajo ženska imena Danetovih hčera in vnukinj.
Pokušina kar prehitro mine, nakupimo le še kako buteljko za darilo. Dane se v solzah s težkim srcem poslovi, mi pa se dobre volje vrnemo do hotela. Do večerje je ostalo še nekaj ur, zato se sprehodimo na ogled centra Niša, po velikosti tretjega srbskega mesta.
5.danPred nami je bil najbolj pester in razgiban program na celotnem potovanju po Srbiji. Po zajtrku spakiramo, tokrat je naša smer proti zahodu na goro Radan v bližini mesta Kuršumlija.
Cilj izleta so znameniti konglomeratni stolpiči Đavolja Varoš, nastalih kot posledica še vedno dejavne erozije. Pri vhodu do naravne znamenitosti se nam pridruži lokalna vodička. Pot nas najprej pripelje do manjše votline.
Tu so v 13. stoletju pripadniki germanskega plemena Sasov kopali železovo rudo, poleg nje pa tudi bakrovo, svinčevo in cinkovo rudo. V manjših količinah pa še celo srebro in zlato.
Nadaljujemo do izvira kisle vode »Crveno vrelo«, kamor obiskovalci za izpolnitev želja mečejo papirnate dinarske desetake in dvajsetake, kar predstavlja približno nominalno vrednost evrskih in dvoevrskih kovancev.
V pol ure pridemo do formacije stolpičev višine od 2 do 15 metrov, ki se razprostira na velikosti slabega pol hektarja. Kamniti bloki širine nekaj 10 centimetrov na vrhu stolpičev ščitijo šibko povezan material iz prsti in kamna pred vetrom in vremenskimi nevšečnostmi.
Kljub vsemu se Đavolja Varoš zaradi vpliva erozije neprestano spreminja. Stolpiči rastejo, se preoblikujejo, izginjajo in nastajajo novi. Po legendi naj bi jih bilo vedno 204. Številne legende pa seveda opisujejo tudi nastanek stolpičev.
Najbolj znana pripoveduje, da so tu pred davnimi, davnimi leti živeli skromni in miroljubni ljudje, ki so bili zelo predani svoji veri. To pa ni bilo povšeči hudobcu, ki je začaral vodo, da so pozabili na svoje rodbinske vezi.
Omamljeni od hudičeve vode, se vaščani odločijo poročiti brata in sestro. Hudobcev načrt je poskusila preprečiti vila, ki bojda še dandanes ščiti kraj. Vili ni uspelo, svatbena povorka nadaljuje proti cerkvi.
Zato začne moliti k Bogu, da na nek način prepreči incest. Takrat se združita nebo in zemlja, zapiha orkanski, mrzel veter, ki okameni svatbeno povorko. Z malo domišljije z razglednega mostička res lahko občudujemo okameneli sprevod.
Na čelu barjaktar ali zastavonoša je ena najpomembnejših vlog na vsaki tradicionalni svatbi. Sledita ženin in nevesta, za njima pa preostali svatje. Sestopimo do parkirišča, seveda z obveznim obiskom stojnic z đavoljimi napitki in ostalo lokalno ponudbo.
Nato se odpeljemo v narodni park Kopaonik. Kraj slovi kot največji in najbolj znan gorski, turistični, predvsem pa smučarski center v Srbiji. Smučišče Kopaonik je eno največjih v jugovzhodni Evropi.
25 žičniških naprav s skupno dolžino 62 km prog lahko prepelje 32000 smučarjev na uro. Med številnimi hoteli in gradbišči se komajda uspemo prebiti na smučišče. Nekoliko višje se priključimo markirani poti, ki nas v dobri uri pripelje na najvišji točko masiva Panćičev vrh.
Sestopimo krožno do parkirišča in se zapeljemo v muslimanski Sandžak, v mesto Novi Pazar. Po večerji se sprehodimo do centra mesta, kjer je nepopisna gneča, saj smo prišli ravno na praznik Kurban bajram.
6.danČetrtek je predstavljal vrhunec našega popotovanja po Srbiji, vsaj kar se raznolikosti in atraktivnosti programa tiče. Vožnja z ladjico po slikovitih meandrih v spremstvu beloglavih jastrebov, kraška jama, razgledniki, kulinarično razvajanje v etno restavraciji in nastanitev v glamping apartmajih, so glavni aduti avanture dneva.
Iz Novega Pazarja se zapeljemo čez Peštersko planoto na zahod Srbije. Največjo planoto Balkanskega polotoka zaradi nizkih temperatur imenujejo tudi srbska Sibirija, saj so tu leta 1954 izmerili -38,3 stopinj Celzija, kar je najnižja izmerjena temperatura v državi.
Neskončno prostranstvo pašnikov nudi domovanje številnim čredam ovac, krav in konjem. V kraju Sjenica se nam pridruži lokalni vodnik, ki nas pospremi do reke Uvac. Zaradi nizkega vodostaja reke v spodnjem toku, je bilo potrebno zamenjati izhodišče.
Vkrcamo se na udobne ladjice, ki nas zapeljejo po globokih, vijugastih zavojih, ki jih je erozija ustvarjala od pradavnine. Nekaj sto metrov visoke strme apnenčaste pečine v neokrnjeni naravi nudijo domovanje številnim živalim. Največje bogastvo naravnega rezervata Uvac je preko 170 vrst ptic.
Najpomembnejši z razponom kril skoraj do treh metrov je beloglavi jastreb. Po drugi svetovni vojni je bil skoraj pred izumrtjem, saj tudi zaščita območja soteske v sedemdesetih letih ni zaustavila zmanjševanja ptic. Število je začelo naraščati v devetdesetih letih prejšnjega stoletja s postavitvijo krmišča Manastira.
Največja kolonija beloglavih jastrebov na Balkanu in ena največjih v Evropi, šteje preko 100 gnezdečih parov in skupaj skoraj 500 ptic. S tremi zajezitvami za potrebe treh hidroelektrarn se posebni naravni rezervat Uvac razprostira na 75 km2 in je zaradi kraškega terena poznan tudi po kraških jamah.
Na primernem mestu se izkrcamo za voden ogled jame Ledena Pećina. Po ogledu nadaljujemo vožnjo z ladjicami. Izkrcamo se v bližini stezice, ki vodi na enega od 12 razgledišč. V spremstvu kratkotrajne plohe, ki so mimogrede edine padavine na našem izletu, se povzpnemo na razgledno točko Molitva.
Dih jemajoči razgledi na sotesko so največkrat upodobljen motiv za panoramske slike soteske. Sestopimo na Markovo Ravan, kjer imamo v etno restavraciji Slavica dogovorjeno pozno kosilo. Po pričakovanju smo naše brbončice razvajali z mesnimi dobrotami, le sladica je na koncu pustila nekoliko grenak priokus.
Zaradi omejene cestne infrastrukture nas čaka še pol ure vzpona do avtobusa. Zapeljemo se v bližnji glamping, kjer prenočimo v simpatičnih lesenih hiškah.
7. danPo zajtrku in slovesu od gostiteljeve družine smo se zapeljali proti severu do zdraviliškega centra Kablar v Ovčar banji. Vasica leži ob reki Zahodni Moravi, obkrožena z gorama Ovčar in Kablar. Slednja je bila tudi cilj zadnjega pohoda našega izleta po Srbiji.
Tudi na tokratnem izhodišču pri restavraciji Dom se razdelimo v dve skupini. Ker se vodnika nista uspela dogovoriti glede vodenja skupin, je to pomembno vlogo odigral žreb s kovancem. Primarni skupni cilj je bil krajši vzpon do samostana (manastirja) Sveti Sava.
Leži na razgledni terasi v steni gore Kablar, z izjemnim pogledom na enega od meandrov Ovčarsko – Kablarske soteske (klisure). Ožje območje soteske je posejano s številnimi manastirji na levem in desnem bregu reke Morave. Zato ne čudi, da celotno regijo popularno imenujejo Srbska Sveta gora.
Po ljudskem pripovedovanju se je Sveti Sava, velik ljubitelj narave in pohodništva, povzpel do skrivnega mesta v steni gore. Na mestu njegove molitve je pričela po čudežu kapljati zdravilna voda. Domneva se, da so bili prvi samostani zgrajeni v srednjem veku.
Po uničenju samostanov na gori Atos so se menihi umaknili in v tej soteski zgradili nadomestne samostane. Primož je s svojo skupino nadaljeval do vrha Kablarja, ki slovi kot izjemen razglednik na meandre Zahodne Morave. Mi pa smo se spustili do razcepa poti in se direktno spustili do avtobusa.
Nekateri se odločijo za razvajanje v wellness centru, drugi pa za restavracijo, da preverimo ponudbo lokalnih specialitet. Večino nas prepriča klasika, to so čevapi v lepinji s kajmakom. Kosilo je popestril trk z natakarjem, k sreči nič hujšega, le solati ni bilo usojeno, saj je končala raztresena na tleh.
Andrej navdušeno naroči sladico, ki jo je pred mnogimi leti spoznal med služenjem vojaškega roka. Žito s smetano je pravoslavna sladica za slavnostne priložnosti. V osnovi je to kuhano žito pšenice, ki se ji dodajo grobo mleti orehi s sladkorjem, na koncu pa se mešanico okrasi še s smetano.
Ko se nam pridruži Primož s svojo skupino, se odpeljemo v bližnji hotel na obrobju mesta Čačak. Na recepciji nas obvestijo, da na celotnem širšem mestnem območju zaradi okvare na vodovodu ni vode. Novico smo sicer izvedeli že med izletom pri manastirju. Po večerji se s taksiji odpeljemo na krajši ogled mesta.
8. danSobotno jutro je bilo namenjeno vožnji domov. V najbližji trgovini zapravimo še preostale dinarje in se nekoliko v skrbeh zapeljemo proti meji, predvsem zaradi slabe izkušnje izpred enega tedna. Pa je bilo ravno obratno, v pol ure smo prečili obe meji.
V poznih popoldanskih urah tako brez zapletov zaključimo naše pohajkovanje po Srbiji, ki nam bo še dolgo ostalo v lepem spominu.
Spisal Marjan
.jpg)
Ni komentarjev:
Objavite komentar