Arthur von Schmid Haus 2275 m,
Säuleck 3086 m
PD Rašica
udeleženci: Srečko, Andrej, Janez, Marko, Mirko, Anka, Tomaž, Milojka, Matjaž, Ana
povprečna starost: 60 let, 3 meseci, 15 dni
trajanje: 11 ur 20 min
višinska razlika: 1700 m
dolžina: 20 km
Če se prespi v koči, ki je ravno nekje na sredini poti, je to eden lažje dostopnih tritisočakov, tritisočak za vsakogar. Je tudi eden nam Slovencem najbližjih tritisočakov.
A oboje le pogojno. Če se ga lotiš v enodnevni turi, kondicijsko niti ni tako lahek. In, če na avstrijski avtocesti slediš napačen kombi z ljubljansko registracijo, niti ni tako blizu.
Prvi termin v juliju je odpadel zaradi slabega vremena. V drugem terminu so bile napovedane popoldanske plohe in nevihte. Zato smo odhod prestavili za uro in pol bolj zgodaj.
S kombijem in avtom smo krenili v Avstrijo. Zgodnji odhod je pomenil kar nekaj časa vožnjo v temi. Na odcepu za Lienz in naprej za Mölltal se je že precej zdanilo in avta za kombijem kar ni in ni bilo.
Kmalu smo se slišali in ugotovili, da morajo oni kar daleč obrniti. Dogovorili smo se, da glavnina takoj začne turo, ubežna skupina pa nas ujame nekje na poti proti vrhu.
In tako začnemo s turo na parkirišču na planini Dösner Alm (1420 m). Pot po kolovozu se le počasi vzpenja vse do koče Konradhütte (1616 m).
Tu strmina naraste. Natanko uro po našem odhodu s parkirišča nas pokliče ubežna skupina in sporoči, da je tudi sama začela turo.
Do koče Arthur von Schmid smo potrebovali dve uri in četrt.
V koči, ki leži ob jezeru Dösner See, smo nekoč davno že prenočevali, ko smo delali dvodnevni Säuleck.
Privoščili smo si malo daljši postanek, da se nam ubežniki čim bolj približajo. V nadaljevanju nas je ujela kratkotrajna in ne preveč intenzivna ploha. Hitro se je končala in je spet posijalo sonce.
Nekje na višini Škrlatice nas ubežniki ujamejo. Skupaj nadaljujemo do vrha, kamor prispemo po šestih urah, ubežniki pa po petih. Vreme za razglede ni ravno blesteče, je pa suho.
Za tri udeležence je bil to prvi tritisočak, med njimi tudi za Andreja, 14-letnega Janezovega vnuka. Čaka nas sestop po poti pristopa z vnovičnim postankom pri koči.
Jasno je bilo, da se bo prej ali slej ulilo. A zdržalo je vse do povratka na parkirišče, ko pritisk na daljinca ni le odklenil kombija, temveč je sprožil še dež. Prav pošteno se je ulilo.
Nas je čakala le še vožnja domov in analiza ture na Savskem otoku v Kranju.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Matjaž
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar