Forcella della Pecora, 1827 m,
Cima della Pecora, 1883 m,
Cima del Muini (Cima Ninni), 1930 m,
Cima di Mezzo, 2029 m,
Forcella della Forame,
Cima Alta di Gleris, 2058m,
Monte Chiavals, 2098 m,
udeleženci: Nevenka, Mateja, Slavko, Marjan, Sašo
trajanje: cca 6:30 h
višinska razlika: cca 1350 m
Zbrali smo se v Tacnu ob peti uri in se odpeljali proti Trbižu, spotoma pa v Vodicah pobrali še Marjana. V Pontebbi smo zavili proti Studeni Alti in zaselku Frattis, kjer se odpre čudovit pogled na alpsko dolino Gleris, nad katero se dviguje niz divjih špic - prizor ob katerem zaigra srce vsakega pravega gornika.
Skozi dolino poteka plinovod, zato je cesta dobro urejena, vršni del ceste je betoniran. Parkirali smo pred zaporo na manjšem parkirišču ob cesti, na nadmorski višini približno 1000 m. Creta di Gleris oziroma Sette Picche (Sedem špic) je skupina ostro zašiljenih vrhov, špic, ki v obliki podkve objemajo dolino Gravon di Gleris (Vallon di Gleris), eno najlepših dolin v Karnijskih Alpah.
Najvišji vrh je Monte Chiavals, špice Gleris pa se nahajajo na koncu severnega dela grebena gorske skupine Zuc dal Bora, ki je ena od gorskih skupin Osrednjih Karnijskih Alp, poleg bolj znane skupine Crete Grauzarie in Monte Sernia. Vrhovi niso med najvišjimi, so pa gorske skupine divje in precej razsežne in so cilj izključno gornikov, ki si lahko privoščijo tudi zahtevna brezpotja.
S parkirišča smo najprej nadaljevali po cesti proti jugovzhodu do dobro vidnih oznak poti 430. V prvem delu poti smo skozi strmi gozd hitro pridobivali višino. Pot nas je vodila predvsem proti jugu, gozd pa kmalu preide v ruševje ter nato skalnata in gruščnata pobočja. Na nadmorski višini 1439 m je križišče poti.
Naravnost navzgor vodi bolje uhojena pot na Forcella della Pecora, proti zahodu pa se nadaljuje slabše uhojena pot na Forcella della Vacca (možno je napraviti krožno pot). Mi smo od križišča poti nadaljevali po strmem pobočju direktno navzgor, po levem robu prodnate grape, neposredno na sedlo Forcella della Pecora.
Na sedlu se odpre pogled na dolino Val Albo ter na Monte Grauzario in Sernio na nasprotni strani doline. S sedla smo se najprej povzpeli na Cima della Pecora. Začetek poti mimo križa v steni je začinjen z rahlo previsnim delom, kjer si je potrebno pomagati s podprijemi, ta del pa je možno obiti po levi, kar smo izkoristili pri sestopu.
Po naravnih prehodih nas vodijo obledele rdeče pike, skala je čvrsta, zahtevnost pa večinoma ne presega druge stopnje. Na vrhu smo si ogledovali nadaljevanje naše poti proti Cima del Muini (Cima Ninni, Cima Jejje), ki smo se ga lotili po povratku na že prej omenjeno sedlo.
Rdeče pike nas vodijo najprej preko trav in skrotja do klina pri vstopu v krajšo, strmo skalno stopnjo (II+), potem zahtevnost popusti in kmalu smo na vrhu Cima del Muini. Z vrha sledi krajši sestop in nato vzpon, ki ne presega II. stopnje, na Cima di Mezzo.
Po spustu na sedlo Forcella della Forame sledi nekoliko lažji, vendar najlepši del tokratne ture, vzpon na Cima Alta di Gleris in grebensko prečenje na Monte Chiavals. Za pot od izhodišča do Chiavalsa smo z vsemi postanki potrebovali štiri ure.
Na najvišjem vrhu špic smo si privoščili kratko okrepčilo in obvezen foto termin, potem pa je sledil najbolj siten del današnje ture. Sestop pod žgočim soncem po poti 429 ter prečenju pobočij in grap nazaj proti Forcella della Pecora, ki se kar ni hotel končati.
Po dobrih dveh urah smo končno dosegli pot 430, nakar smo se z velikim olajšanjem osvežili v potoku pod slapom. Sledila je še vožnja domov in obvezna analiza ture pri Dolfetu.
Spisal Sašo
Na najvišjem vrhu špic smo si privoščili kratko okrepčilo in obvezen foto termin, potem pa je sledil najbolj siten del današnje ture. Sestop pod žgočim soncem po poti 429 ter prečenju pobočij in grap nazaj proti Forcella della Pecora, ki se kar ni hotel končati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar