Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Alenka, Dejan, Marjan, Milena, Anka, Tomaž, Milojka, Miro, Matjaž
povprečna starost: 61 let, 21 dni
1. dan
Prišel je dolgo pričakovani izlet v Tatre. Ob 4. uri zjutraj smo se odpravili iz Ljubljane, se preko Šentilja zapeljali v Avstrijo in malo pred Dunajem zavili proti vzhodu.
Pot nas je vodila skozi avstrijsko Gradiščansko (Burgenland). Mimo Železna (Eisenstadta), glavnega mesta te najmanjše avstrijske zvezne dežele, smo nadaljevali proti Bratislavi.
V Bratislavi smo si privoščili krajši ogled mesta. Parkirali smo v centru in si najprej ogledali Bratislavski grad. Ta stoji na griču nad Donavo in je prvič omenjen že leta 907.
V času Marije Terezije so ga v 18. stoletju temeljito prezidali v reprezentančno baročno rezidenco. Leta 1811 je grad pogorel in nato več kot stoletje propadal.
Obnova se je začela šele v 20. stoletju, današnja podoba pa je rezultat obsežnih rekonstrukcij. Ogledali smo si grad, teraso pred njim z razgledom na Donavo in Bratislavo ter zanimiv baročni vrt za gradom.
Za ogled muzejev ni bilo časa, pa še prezgodnji smo bili. Kar je bilo malo škoda, saj je bila v gradu ravno razstava o Jožetu Plečniku.
Nadaljevali smo v stari del Bratislave, kjer seveda ni šlo brez obiska najbolj znane bratislavske skulpture. Bronasti mož, ki kuka iz kanalizacijskega jaška, je delo slovaškega umetnika Viktorja Hulíka iz leta 1997. Čumil, čigar ime pomeni radovednež oziroma tisti, ki zijala, je postal eden od simbolov mesta.
Med turisti je priljubljena legenda, da dotik njegovega klobuka prinaša srečo. Zaradi tega je bron na klobuku precej bolj spoliran kot drugi deli skulpture.
Ustavili smo se še na langošu, ki jih imajo tu več vrst, nato pa nadaljevali z vožnjo proti Tatrám.
Pot nas je vodila mimo Nitre, enega najstarejših slovaških mest, ki je bilo pomembno središče že v času Velike Moravske. Nadaljevali smo skozi Bansko Bistrico, zgodovinsko rudarsko mesto v osrednji Slovaški. Pokrajina je bila vse bolj gorska in pred nami so se počasi približevali Tatre.
Po 12 urah in pol smo prispeli na cilj, turistično središče Štrbské Pleso. Za 11 noči smo se vselili v naša dva apartmaja in s tem zaključili dolg prvi dan našega taterskega popotovanja.
Fotografije Tomaž, 1. dan
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Matjaž, 1. dan
2. dan
Malý Kriváň (2.334 m),
Kriváň (2.496 m)
trajanje: 9 ur 15 min
višinska razlika: 1.340 m
dolžina: 20,9 km
Štrbské Pleso leži na nadmorski višini približno 1.346 m in je najvišje ležeče turistično središče v Visokih Tatrah. Zaradi lege je odlično izhodišče za ture v več tatranskih dolin.
Tudi mi smo prvo turo začeli kar pri apartmaju, brez vožnje. Delo od doma, smo temu rekli. Naš cilj je bil Kriváň, nacionalni simbol Slovakov.
Za začetek smo šli mimo ledeniškega jezera, ki daje naselju Štrbské Pleso ime. Nadaljevali smo gor in dol po dolgi prečki, ki je del Tatranske magistrale, približno 72 km dolge turistične poti po južnih pobočjih Visokih in Zahodnih Tater.
Pri jezeru Jamské pleso smo na odcepu zavili navkreber po južnih pobočjih Kriváňa. Pri razcepu Krivánsky žľab se nam je pridružila pot iz izhodišča Tri studničky, ki pa je bila zaradi obnove žal zaprta.
Od tu naprej je postalo vse bolj strmo, okoli nas pa se je zadrževala megla. Čez čas smo dosegli naš prvi tatranski vrh, Malý Kriváň. Nadaljevali smo proti glavnemu cilju, Kriváňu, ki je bil prav tako ovit v meglo. Tako smo ostali brez razgledov, ki jih ta znameniti vrh ponuja.
Kriváň že od druge polovice 19. stoletja velja za simbol slovaške narodne zavesti. Od leta 1960 do 1990 je njegova silhueta krasila tudi državni grb socialistične Češkoslovaške.
Njegova značilna, nekoliko ukrivljena konica je vidna že od daleč in je pravzaprav razlog za njegovo ime – kriváň pomeni nekaj ukrivljenega. Danes je njegova podoba tudi na slovaških evrskih kovancih za 1, 2 in 5 centov.
Na vrhu je bilo kljub delovnemu dnevu kar precej ljudi. Med njimi sta bila tudi dva zgovorna Slovaka, s katerima smo se brez uporabe tretjega jezika prav lepo razumeli.
Zapela sta slovaško himno Nad Tatrou sa blýska, mi pa smo jima odgovorili z našo Zdravljico. Lep trenutek na vrhu, ki ga megla ni mogla pokvariti.
Sestopili smo po poti vzpona. V Štrbskem Plesu smo se pred vrnitvijo v apartmaja ustavili še na analizi ture. Lokalov s hrano je tu vse polno, zato smo lahko vsak dan izbrali drugega.
Fotografije Tomaž, 2. dan
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Matjaž, 2. dan
Sled poti, 2. dan
3. dan
Chata pod Rysmi 2250 m,
Rysy (severni vrh) 2499 m,
Rysy (srednji vrh) 2501 m
trajanje: 10 ur 35 min
višinska razlika: 1350 m
dolžina: 20,7 km
Nov dan in spet delo od doma. Tokrat je bil na vrsti Rysy, eden najbolj znanih in tudi najbolj obiskanih vrhov Visokih Tater. Iz Štrbskega Plesa so se že zgodaj zjutraj proti vrhu zgrinjale množice pohodnikov.
Na začetku nas je čakal spet dolg, skoraj povsem raven odsek do naslednjega gorskega jezera, Popradskega plesa. Tam se pridruži še pot s parkirišča pod jezerom, zato se proti vrhu nadaljuje skoraj v procesijah.
Na Rysy je mogoče priti tudi s poljske strani. Pot mimo jezera Morskie Oko je precej dolga, zato se tudi številni Poljaki na vrh odpravijo s slovaške strani. Ozko grlo nastane na skalni stopnji malo pod kočo.
Tam so nameščena kovinska varovala. Čeprav sta urejeni ločeni poti za vzpon in sestop, se na obeh straneh hitro naredita koloni. Podobno kot pri nas na Triglavu tudi na Rysy leze vse živo: izkušeni gorniki, planinci, izletniki in tudi takšni, ki so skoraj prvič v hribih in so temu primerno opremljeni.
Kmalu smo bili pri koči Chata pod Rysmi, ki je najvišje ležeča koča na Slovaškem. Postanek v koči smo prihrranili za povratek in nadaljevali proti vrhu. Rysy ima pravzaprav tri vrhove. Južni vrh, visok 2472 m, je najnižji, nanj pa ne vodi označena planinska pot.
Mejni je severni vrh, ki je tudi najvišji vrh Poljske. Tega smo obiskali najprej. Nato smo skočili še na najvišji srednji vrh. Oba vrhova sta izjemno obiskana. Število obiskovalcev se lahko povzpne od nekaj sto do več kot tisoč na dan.
Avgusta 2025 jih je bilo v enem samem dnevu kar 2128; 1020 jih je prišlo s slovaške in 1108 s poljske strani. Sestopili smo do koče in si za šest evrov omislili najdražje pivo na celotnem potovanju.
Posebnost slovaških Visokih Tater so tudi visokogorski nosači, ki še danes na hrbtu oskrbujejo težko dostopne planinske koče. Na posebnih nosilih, imenovanih krosne, prenašajo živila, pijačo, gorivo in celo gradbeni material. Njihov tovor lahko tehta več deset kilogramov.
V Tatrah pa se je ta zahtevna obrt ohranila do danes. Nosači so postali svojevrsten simbol slovaških gora, njihova tradicija pa je bila leta 2018 vpisana na slovaški seznam nesnovne kulturne dediščine.
O njih je bil leta 2016 posnet tudi dokumentarni film Sloboda pod nákladom (Svoboda pod bremenom). Na poti navzdol smo se na kratko ustavili še pri Popradskem plesu, nato pa se vrnili v Štrbsko Pleso.
Fotografije Tomaž, 3. dan
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Matjaž, 3. dan
Sled poti, 3. dan
4. dan
Chata generála Milana Rastislava Štefánika 1740 m,
Ďumbier 2043 m,
Chopok 2024 m,
Dereše 2004 m
trajanje: 9 ur 5 min
višinska razlika: 1300 m
dolžina: 18,9 km
Po dveh dneh brez vožnje smo tokrat spet sedli v kombi. Odpeljali smo se v Nizke Tatre in po uri in četrt parkirali na parkirišču Trangoška. Pohod smo začeli po kamniti poti v stranski dolini.
Kmalu smo zagledali zastavice ter tekače s štartnimi številkami, ki so švigali mimo nas. Ta dan je namreč potekal Chopok maraton, z dvema trasama: 43 km z 2600 višinskimi metri in 21 km s 1300 višinskimi metri.
Vreme zjutraj ni bilo najbolj blesteče, a računali smo na napovedano izboljšanje. Po dobri uri hoje smo prišli do koče Chata generála Milana Rastislava Štefánika in se pred močnim vetrom skrili vanjo.
Poleg kave in čaja smo poskusili tudi parené buchty, tradicionalne slovaške kvašene cmoke, ki jih kuhajo na pari. Bili so prav prijetna popestritev jutranjega postanka.
Po krajšem počitku smo se spet odpravili na veter in se povzpeli na glavni greben Nizkih Tater. Tu smo zavili proti vzhodu in na poti proti najvišjemu vrhu Nizkih Tater ujeli tudi nekaj kapelj.
Kmalu smo stopili na Ďumbier, najvišji vrh Nizkih Tater in hkrati čudovit razglednik. No, v današnjem vremenu ravno najbolj čudovit ni bil. Kljub temu smo lepo videli Visoke Tatre, kjer pa je bilo vreme še slabše kot pri nas.
Sestopili smo nazaj do razcepa in nadaljevali po glavnem grebenu. Ves čas smo hodili po poti, tlakovani z velikimi granitnimi ploščami. Vreme se je medtem začelo izboljševati in kmalu smo v vse bolj sončnem vremenu prišli na Chopok.
Na Chopoku je poleg samega vrha tudi središče znanega smučarskega območja Jasná. Žičniške naprave s severne in južne strani pripeljejo na vrh množico obiskovalcev. Danes jih je bilo še posebej veliko, saj je bil Chopok cilj tako maratona kot polmaratona.
Po postanku v gostinskem objektu na vrhu smo nadaljevali še naprej po grebenu, vse do vrha Dereše. Od tam smo začeli sestopati proti dolini, vse do hotela Srdiečko. Tu nas je že čakal kombi.
Marjan se je namreč s Chopoka odpeljal z gondolo in nam tako nekoliko skrajšal sestop. Pri hotelu je bila tudi podelitev priznanj udeležencem maratona, tako da smo lahko od blizu videli tudi zaključek današnjega tekaškega dogajanja.
Fotografije Tomaž, 4. dan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Matjaž, 4. dan
Sled poti, 4. dan
5. dan
Chata pod Soliskom 1830 m,
Predné Solisko 2117 m
trajanje: 4 ure 35 min
višinska razlika: 810 m
dolžina: 9,3 km
Po treh dneh konkretnih tur je bil čas za nekoliko krajši pohodni program. Še zadnjič na tem potovanju smo delali od doma. Od apartmaja smo se sprehodili po Štrbskem Plesu, mimo srednje in velike skakalnice.
Ti dve napravi sta dandanes žal zapuščeni, čeprav sta v preteklosti videli precej boljše čase. Leta 1970 je bilo v Visokih Tatrah svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, tekmovanja v smučarskih skokih pa so potekala prav na teh dveh napravah.
Takrat je bil Štrbské Pleso eden najsodobnejših nordijskih centrov v Evropi. Mi smo nadaljevali po smučišču vse do njegovega vrha na višini 1830 metrov. Do sem se mnogi pripeljejo s sedežnico, zato je pot naprej precej obljudena.
Dobre pol ure traja vzpon po granitni poti od zgornje postaje sedežnice do vrha Predné Solisko. Vrh ponudi lep razgled na Štrbské Pleso, na okoliške vršace Visokih Tater in seveda na glavni greben Nizkih Tater v daljavi.
Sestopili smo nazaj v Štrbské Pleso nekaj prostega časa namenili raznim aktivnostim, trgovini, ogledu kraja ali počitku v apartmaju. Popoldne pa nas je čakalo novo doživetje - vožnja na večerjo z zobato železnico.
Želežniško omrežje je tu zelo dobro razvito. Z železniške postaje na Štrbskem Plesu vozijo električni vlaki po tatranski progi, zobata železnica pa povezuje kraj s Tatransko Štrbo v dolini, kjer se na želežniški postaji da prestopiti na običajne vlake.
Zobata železnica ima svojo progo in posebna vlaka, prilagojena vožnji po strmem pobočju. Prva ozkotirna zobata železnica je začela voziti že leta 1896. Po progi so se tedaj vzpenjale parne lokomotive, vendar je bila železnica leta 1932 ukinjena.
Njena vrnitev je bila povezana z velikim športnim dogodkom. Pred svetovnim prvenstvom v nordijskem smučanju leta 1970 so na isti trasi zgradili novo, elektrificirano zobato železnico.
Proga je dolga približno 4,75 kilometra in premaga okoli 455 metrov višinske razlike. Vožnja traja približno četrt ure. Po obsežni prenovi leta 2022 znova obratuje z novima garniturama.
Fotografije Tomaž, 5. dan
Fotografije Marjan, 5. dan
Fotografije Matjaž, 5. dan
Sled poti, 5. dan
6. dan
Sliezsky dom 1660 m,
Gerlachovský štít 2654 m
trajanje: 13 ur 50 min
višinska razlika: 1260 m
dolžina: 17,5 km
Vrhunec potovanja je bil vsekakor vzpon na Gerlachovský štít, najvišji vrh Slovaške, celotnih Tater in celotnih Karpatov. Zjutraj smo se zapeljali do Tatranske Polianke in malo nad naseljem parkirali na plačljivem parkitrišču.
Cesta gre sicer še naprej, do hotela Sliezsky dom. A je prevozna le za goste hotela. To turo podaljša za dobrih 600 višinskih metrov. Dobro uro in pol smo porabili do najvišjega gorskega hotela na Slovaškem.
Štirizvezdično hotel, ki leži v čdovitem gorskem okolju ob jezeru Velické pleso, je bil zgrajen v šesdesetih letih 20. stoletja. Nadaljevali smo po Velicki dolini in malo nad jeerom Dlhé pleso zavili z markirane poti.
V krajšem spustu se mimo značilnega večjega balvana usmerimo na nasprotno stran doline proti kuloarju. Poti ni, tudi možica nobenega, a se da slediti sledem predhodnikom.
Potrditev, da smo v pravi smeri dobimo, ko nas prehitita dve navezi. Na izstopu iz kuloarja pridemo na nekakšno sedelce, izravnavo, kjer zavijemo ostro levo.
Po ozki in izpostavljeni polički pridemo do vstopa v skalno steno, Tatarkova proba imenovana tudi Gipsyho ferrata. Visoka je približno 40 metrov in z naklonom 60 stopinj in predstavlja ključno mesto plezalnega vzpona.
Prvi skoki so nezavarovani, kasneje pa so v pomoč skobe, ki nas pripeljejo do navpičnega, previsnega kamina zavarovanega z verigo. Pred nami je imel Poljak, ki nas je prehitel pred vstopom kar nekaj težav.
Šele po več poizkusih mu je na moč uspelo zlesti čez kamin. Mi smo se prehoda lotili z drugačnim manevrom, ki se je izkazal za pravilnega, saj smo brez večjih težav izstopili. Nadaljevanje je nekoliko lažje, nekaj prehodov je še zavarovanih z verigami.
Največ pa je prostega plezanja v odlični granitni skali. V iskanju najenostavnejših prehodov pridemo na Gerlachovske sedlo, kjer se pred nas postavi mogočen in izpostavljen greben.
Sprva po južni strani, se kmalu v iskanju najlažjih prehodov ustavimo, saj se nam zdi nadaljevanje po grebenu prezahtevno. A po sugestiji redkobesednega Poljaka, ki je bil naš tihi spremljevalec dneva, je bilo to edino logično nadaljevanje.
Po izpostavljenem grebenu, imenovanem Martinovka, večkrat gor in dol končno pridemo na Gerlachovsky Štit. Idealno jesensko vreme izkoristimo za prvi daljši odmor. Večinoma se sestopi čez Batizovsky žleb, katerega težavnost je le malce lažja kot vzpon.
Prav tako je nekaj posameznih detajlov zavarovanih s skobami in verigami. Najtežji del, previsni kamin pa nas čaka prav pri izstopu iz stene. Ob Batizovskem potoku se pri istoimenskem jezeru priključimo na Tatransko magistralo, ki nas pripelje nazaj do gorskega hotela.
Seveda smo se ustavili in nazdravili na velikopotezno plezalno turo, tako da smo že v mraku sestopili do parkirišča.
Fotografije Tomaž, 6. dan
Fotografije Marjan, 6. dan
Fotografije Matjaž, 6. dan
7. dan
Suchá Belá 959 m
trajanje: 3 ure 20 min
višinska razlika: 440 m
dolžina: 9 km
Po kraljevski turi je bil čas za nekaj krajšega. Odpravili smo se v Nacionalni park Slovaški raj, eno najbolj zanimivih območij na Slovaškem. Glavna posebnost Slovaškega raja so globoke soteske, kanjoni, slapovi, gozdovi in zelo domiselno speljane turistične poti.
Tu je okoli deset sotesk z urejenimi potmi. Mi smo izbrali najbolj priljubljeno med njimi, sotesko Suchá Belá. Mimo Poprada smo se zapeljali do kraja Podlesok, kjer je bilo naše izhodišče.
Kot večina sotesk v Slovaškem raju je tudi Suchá Belá prehodna le v eno smer – navzgor. Pot skozi sotesko je dolga približno dva kilometra in vodi po dnu kanjona, ob potoku ter čez številne slapove.
Pri tem so nam v pomoč leseni mostički, kovinske stopnice, lestve in verige. Zanimivo je, da ob poti praktično ni klasičnih varovalnih ograj. Zaradi vode, lesenih mostičkov in stopnic pa ta in tudi druge soteske v Slovaškem raju niso najbolj primerne za deževne dni.
Ko smo prišli do konca soteske, je bilo treba nazaj po drugi poti. Tu bi lahko lepo zaokrožili turo še s Prielomom Hornádu, najdaljšo kanjonsko sotesko v Slovaškem raju. Vendar bi nam to vzelo dodatne štiri do pet ur.
To se nam ta dan niti ni posebej dalo, poleg tega pa smo imeli opravke še v Popradu. Zato smo se po gozdni poti le vrnili v Podlesok in zaključili današnji pohodni program.
Zapeljali smo se v Poprad. Po enem tednu smo bili prvič v večjem kraju. Šli smo po nakupih, na kosilo, predvsem pa smo tu na avtobusni postaji odložili Milojko, ki je morala prej nazaj domov.
Vsedla se je na FlixBus in bila prek Budimpešte v dvanajstih urah in pol v Ljubljani. Če smo bili do zdaj v turističnih krajih vajeni cen, primerljivih s slovenskimi, je bilo tu v Popradu vse občutno ceneje.
Fotografije Tomaž, 7. dan
Fotografije Marjan, 7. dan
Fotografije Matjaž, 7. dan
Sled poti, 7. dan
8. dan
Bystrá 2248 m
trajanje: 9 ur 45 min
višinska razlika: 1460 m
dolžina: 23,4 km
Pred nami je bil še zadnji dan lepega vremena. Izkoristili smo ga za obisk najvišjega vrha Zahodnih Tater, Bystrá. Po kratki vožnji smo parkirali na izhodišču Podbanske. Zamislili smo si krožno turo in kmalu vstopili v Kamenisto dolino.
Kamenistá dolina je ena mirnejših in manj obiskanih dolin v Zahodnih Tatrah. Razteza se približno sedem kilometrov od Podbanskega proti glavnemu grebenu Tater.
Več kot dve uri smo hodili po tej mirni in nekoliko odmaknjeni dolini, kjer se pokrajina postopoma spreminja od gozdov in ruševja do odprte visokogorske pokrajine pod mogočnim grebenom.
To je bila najbolj samotna tura celotnega potovanja, saj na poti skorajda nismo srečali nikogar. So nam pa družbo delale borovnice in brusnice, ki jih je bilo ob poti v izobilju.
Čudovita dolina se zaključi na Pyšnem sedlu (1792 m), ki je del glavnega grebena Tater in leći na slovaško-poljski meji.
Čakal nas je še zaključni del poti na Bystró. Trud je bil poplačan s čudovitimi razgledi na okoliške gore. Pred nami so se razprostirale Zahodne Tatre, v daljavi pa smo lahko občudovali tudi Visoke in Nizke Tatre.
Tudi sestopna Bystrá dolina je ponudila čudovito krajino z ledeniškimi jezeri. Na koncu smo spet pristali na Tatranski magistrali, ki povezuje obe dolini. Z nje se nam je odprl še lep pogled na Kriváň, ki je s te, zahodne strani res videti še posebej mogočen in markanten.
Za nami je bila dolga, a čudovita krožna tura, s katero smo na najlepši mogoči način izkoristili zadnji dan stabilnega vremena v Tatrah.
Fotografije Tomaž, 8. dan
Fotografije Marjan, 8. dan
Fotografije Matjaž, 8. dan
Sled poti, 8. dan
9. dan
Dan slabšega vremena smo izkoristili za izlet na Poljsko. Odpeljali smo se v Zakopane, mesto na jugu Poljske, ki ima okoli 27.000 prebivalcev in velja za »zimsko prestolnico Poljske«.
Leži na približno 800 do 1000 metrih nadmorske višine in je zato eno najvišje ležečih poljskih mest. Do tja smo se morali zapeljati okoli Tater po vzhodni strani. Vožnja je trajala približno uro in pol.
Namenili smo se na ogled mesta, predvsem pa znamenite 140-metrske skakalnice. Najprej smo se zapeljali do parkirišča pod skakalnico. Velika skakalnica Stanisława Marusarza je redno uvrščena v koledar svetovnega pokala, tekme pa so običajno na sporedu januarja.
Zakopane imajo dolgo tradicijo nordijskega smučanja, saj so tu že večkrat potekala velika mednarodna tekmovanja. Nazadnje je bilo svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju v Zakopanah leta 1962, ko Velika skakalnica Stanisława Marusarza še ni imela današnje oblike.
Sedanjo podobo je dobila z obsežno obnovo v začetku 2000-ih, ko so jo povečali, doskočišče pa opremili z umetno maso. To je omogočilo uporabo skakalnice tudi poleti in glej ga zlomka, tudi na dan našega obiska.
Ne da bi slutili, smo uleteli naravnost na trening in pripravljalno tekmo nemške, poljske in kazahstanske reprezentance. In tako smo namesto prazne skakalnice kot skoraj edini gledalci lahko spremljali skoke.
Za nameček smo se še slikali z olimpijskim prvakom z male skakalnice, Philippom Raimundom. Za konec smo se sprehodili še po Krupówkah, glavni promenadi Zakopan, polni trgovinic, restavracij in stojnic, ter seveda poskusili tudi poljsko pivo.
Fotografije Tomaž, 9. dan
Fotografije Marjan, 9. dan
Fotografije Matjaž, 9. dan
10. dan
Za najslabše vreme celotnega potovanja smo imeli pripravljen ustrezen program. V dežju smo se odpeljali proti vzhodu in po slabi uri vožnje parkirali pod Spišskim gradom.
Spišský hrad oziroma Spiški grad je eden največjih grajskih kompleksov v srednji Evropi in ena najbolj prepoznavnih znamenitosti Slovaške. Stoji na izrazitem apnenčastem griču nad pokrajino Spiš, na nadmorski višini približno 630 metrov, zato je že od daleč videti mogočno.
Prve utrdbe so na tem mestu stale že v 12. stoletju, grad pa so skozi stoletja dograjevali in širili. Njegova lega je bila strateško pomembna, saj je omogočala nadzor nad pomembnimi potmi skozi pokrajino Spiš.
Grad je bil večkrat poškodovan, leta 1780 pa ga je prizadel velik požar, po katerem ga niso več obnovili. Danes je tako mogočna ruševina, ki se se razprostira na približno štirih hektarih z obsežnimi ostanki obrambnih zidov, stolpov, palače in drugih stavb.
Zaradi izjemne zgodovinske in arhitekturne vrednosti je bil leta 1993 skupaj s Spiško Kapitulo in drugimi bližnjimi zgodovinskimi znamenitostmi vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.
Po ogledu gradu smo se odpeljali še v bližnje Spiško Podgradje, nato pa obiskali tudi Spiško Kapitulo, zgodovinsko cerkveno mestece, ki mu zaradi nekdanje vloge verskega središča pravijo tudi slovaški Vatikan.
Kljub dežju smo tako spoznali še enega najzanimivejših zgodovinskih kotičkov Slovaške.
Fotografije Tomaž, 10. dan
Fotografije Marjan, 10. dan
Fotografije Matjaž, 10. dan
Ni komentarjev:
Objavite komentar