Aineck, 25. 2. 2014

Aineck 2220 m

udeleženci: Janez, Robert M., Robert T., Tomaž, Paz
trajanje: 4 h 20 min
višinska razlika: cca 1200 m

Po daljšem času je bil napovedan lep sončen dan in padla je ideja: gremo v gore! Zapadlo je veliko novega snega, ki še ni bil sprijet s podlago. Zato so za hojo primerni vrhovi, ki jih obiskujejo turni smučarji, lahko pa tudi klasična smučišča. Enega od teh smo izbrali za tokratni pohod, 2220 m visoki AINECK, desno od prelaza Katschberg, gledano v smeri proti Salzburgu.

Štirje gorniki in en štirinožec smo se ob 6. uri odpeljali preko karavanškega predora, kjer nas je zaustavila polurna zapora, mimo Beljaka in Spittala. Kmalu zatem smo naleteli na policijsko zaporo. Vsa vozila so iz avtoceste preusmerili na večje parkirišče na podrobno kontrolo. V akciji je bilo okrog trideset policistov, ki so nas razvrstili v nekaj kolon in preverjali dokumente, prtljago in avtomobile.

Minilo je kar nekaj časa, da smo lahko po uspešno prestanem postopku nadaljevali pot. Pri izvozu Rennweg smo zapustili avtocesto ter preko prelaza Katschberg in naselja St. Margarethen prispeli do spodnje postaje gondole za smučišče Aineck.

Tu smo pustili avtomobila, se opremili z vsemi pripomočki in ob 8.45 krenili ob smučarski progi A1 (tudi oznaka avtoceste). Čeprav smo bili samo štirje, pa smo bili kar zanimiva druščina. Dva sta imela turne smuče, eden krplje, četrti pa psa. Ubogi štirinožec si je  moral ves čas čistiti tačke, na katere se je nabiral sneg in zmrzoval.

Kljub temu smo kar dobro napredovali ob robu smučišča in opazovali po bregu navzdol drveče smučarje. Teren je bil zelo lepo pripravljen, smučišče široko, primerno strmo, pravšnje za smučanje z zarezno tehniko. Kakšen užitek je 1200 m višinske razlike presmučati brez postanka, vedo le dobri smučarji. Na žalost v Sloveniji nimamo nobenega podobnega terena.

Po dveh urah in 45 minutah smo se vsi skupaj zbrali na vrhu. Uživali smo v čudovitem razgledu ne samo na okoliške vrhove, ampak še daleč naprej. Prav na vrhu je postavljen opazovalni daljnogled in na vsakem vršacu se izpiše njegovo ime. Tako smo prebrali tudi Jalovec, Mangart, Triglav, Montaž in druge. Vreme je bilo lepo in sončno, a tudi vetrovno in hladno.

Vrh je kopast, prostran, nanj pa pripeljejo žičnice z več strani. Zato nas je presenetilo, da edini gostinski objekt ni obratoval. Tako smo se kar hitro pripravili za spust. Dva s turnimi smučmi po svoje in druga dva z derezami in psom po svoje. V takih pogojih se hitro napreduje, saj sva oba pešca porabila le eno uro do parkirišča.

V lepem sončnem vremenu se nam je prilegel vrček piva na zbornem mestu v steklenem paviljončku.. Zadovoljni smo zapustili ta kraj in mislim, da je bil en dan dopusta bogato poplačan z naravnimi lepotami.

Spisal Janez

Fotografije Tomaž

Fotografije Robert