Veliko Kozje, Sv. Lovrenc, 15. 2. 2014

Gašperjeva koča pod Velikim Kozjem 436 m,
Veliko Kozje 993 m,
Sv. Lovrenc nad vasjo Okroglice 722

PD Rašica
udeleženci: Mirjana, Jana, Branko, Ida, Vasja, Mihela, Petra, Irena, Kinč, Tomaž, Vinko, Muri, Paz
trajanje: 6 h 50 min
višinska razlika: cca 900 m

Predvideni termin izleta je bil prestavljen za en teden zaradi vremena. Trasa pa skrajšana, ker nas ni bilo dovolj za mali avtobus, ki bi nas čakal na koncu prečenja. Zbralo se nas je 11 planincev in dva psa. Po jutranji kavi na BS Lukovica smo se zapeljali do izhodišča, parkirišča med Zidanim Mostom in Obrežjem pri Zidanem mostu.

Start ture je zaznamovalo spremljanje ženskega superveleslaloma v Sochiju. Žal je za medaljo malo sfalilo in že smo se skoncentrirali na spremljanje hokeja Slovenija : Slovaška. Pot je bila medtem kar konkretno strma, le nad Gašperjevo kočo se je za nekaj časa malo unesla. Potem pa spet strmina po grebenčku vse do skalne stene, ki pada od vrha Velikega Kozja.

Hokej še vedno 0:0, pot pa je zavila levo in začel se je južen sneg. Kmalu smo se srečali s potjo iz Radeč in z močnim jugovzhodnikom. Pot  se je spet postavila pokonci in se je položila šele na grebenu, tik pred vrhom.

Hokej še vedno 0:0, ko smo po dobrih dveh urah in pol dosegli vrh Velikega Kozja. Na vrhu smo srečali dva psa, ki sta si očitno sama naredila planinski izlet. Na hitro smo pomalicali, veter je kar pošteno bril in pred nadaljevanjem sem še enkrat preveril hokej. 3:0 za Slovenijo!

Že tako dobro razpoloženje je bilo po tej novici še boljše. Po grebenu Velikega Kozja smo nadaljevali proti Lovrencu in se prebijali čez mestoma napihan sneg. Psa, ki smo ju srečali na vrhu sta šla nekaj časa z nami, potem pa zavila po svoje. Hokej se je med tem končal z rezultatom 3:1, mi pa smo po 4 urah na turi dosegli cerkev sv. Lovrenca iz 16. stoletja.

Znana je predvsem po travniku ob njej, kjer je najlepše rastišče clusijevega svišča, oziroma encijana v Sloveniji. Lisca je bila še kar daleč, uro in pol po markacijah, v teh pogojih s snegom pa raje dve. Bo že počakala na drugo priložnost.

Mi smo se po malici obrnili nazaj do vznožja Velikega Kozjega, kjer smo zavili na prečno pot, ki vodi do križišča poti iz Zidanega Mosta s potjo iz Radeč. Tu se je začel zoprn sestop po južnem snegu in blatu. S težavami smo opravili brez padcev.

Nadaljevanje v kopnem je bilo mnogo lažje in po slabih sedmih urah smo se vrnili na izhodišče. Med vožnjo nazaj v Ljubljano smo imeli še dva postanka. Najprej smo obiskali Kinčevo sestro v vasici Sevce pri Rimskih Toplicah, potem pa še na Trojanah na kosilu, kamor smo se pripeljali s prav posebno tehniko izvoza z avtoceste že v Vranskem.

Po kosilu pa se nam je že mudilo domov gledat skoke, kjer so imeli tudi čudne vetrovne razmere kot mi na turi, kar pa Prevca ni motilo pri osvojitvi bronaste medalje.

Spisal Tomaž

Fotografije