Rifugio Pier Fortunato Calvi 2.164 m, Monte Peralba 2.694, Hochalpl / Monte Oregone 2.385 m
PD Rašica udeleženci: Sabina, Janez, Polde, Marjan, Katarina, Viktor, Lea, Stojan, Marko, Metod, Milena, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Deja, Stane, Miro, Matjaž trajanje: 6 h 30 min višinska razlika: cca 980 m dolžina: 9,3 km
Dolgo že gledamo Peralbo z drugih vrhov. Pa je končno le prišla na vrsto za obisk. 18 se nas je odpeljalo iz Ljubljane. Za jutranjo kavo smo se ustavili v lokalu Dawit na izhodu iz Trbiža.
Po avtocesti smo nadaljevali do izvoza za Tolmezzo in tu pobrali Poldeta, ki je prišel do sem iz Nove Gorice. Nadaljevali smo po dolini Degano, ob istoimenskem potoku, vse do kraja Forni Avoltri, nato pa navkreber do Cime Sappade.
Nadaljevali smo ob zgornjem toku reke Piave, vse do njenega izvira na višini 1.815 m. Ob izviru stoji tudi koča, ki pa v tem jesenskem času ni več odprta.
Vreme smo imeli enkratno, brez oblačka, kuliso pa jesensko z rumenimi macesni. Uro in četrt smo rabili do naslednje zaprte koče, Calvi. Tu info table opozarjajo na znamenitost Monte Peralbe.
20. julija 1988 se je na Monte Peralbo povzpel takratni papež Janez Pavel II. Po njem se imenuje tudi normalni pristop, Sentiero del Papa.
Nas pa je zanimala ferata Sartor, težavnosti B/C. Na vstopu v ferato smo se opremili s potrebno opremo. Ferata ima nekaj navpičnih delov, je pa dobro opremljena s skobami in jeklenicami.
Ker leži na južni strani, je bila v celoti kopna. Po dobrih treh urah smo bili na vrhu in uživali v izrednih razgledih, manj pa v zoprnem vetru.
Lepo so se videli Sekstenski Dolomiti, Zillertaleske Alpe z Dreiherenspitze, Visoke Ture z Venedigerjem in Großglocknerjem, na jugu so kraljevali Pesarinski Dolomiti, razglede na vzhod pa so nam okrnili oblaki.
Veter pa nam je skrajšal uživanje na vrhu. Kar hitro smo se pobrali z vrha, po poti Sentiero del Papa. Zaradi suma, da bo pot zasnežena je bil rezervni načrt sestop po ferati ali pa po zahodnem grebenu.
Sentiero del Papa je bila na severu res nekoliko zasnežena, a hujšega ni bilo. Nižje je padla še ideja, da gremo pogledat še vojašnico v bližini.
Pa smo šli. Vojašnica verjetno izvira iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ko je Italija na svojih kopenskih mejah gradila fortifikacijski sistem Alpski zid.
Nad vojašnico smo skočili še na vrh Hochalpl / Monte Oregone. Tu poteka meja med Italijo in Avstrijo. Pravzaprav je tromeja med Avstrijo in italijanskima deželama Benečija in Furlanija - Julijska krajina.
Skratka, tudi kantina v vojašnici ni delovala in ostali smo brez piva na turi. Je bilo pa vreme toliko bolj kičasto. Vrnili smo se do obeh zaprtih koč in zaključili s turo.
Odpeljali smo se proti domu in se na pijači ustavili v piceriji v vasici Rigolato v dolini Degano. Nadaljevali smo z vožnjo domov in na velikem krožnem križišču pred avtocesto odložili Poldeta.
Mi smo nadaljevali proti Kranjski Gori. Ker na naših običajnih točkah za analizo ture, običajno zavijajo z očmi, ko nas pride 18, smo poskusili z novostjo. Šli smo v gostilo Zelenci, ki se je prav lepo odnesla.
Ni komentarjev:
Objavite komentar