Rušje 2008 m,
Vršac 2236 m,
Čelo 2228 m,
Glava za bajto 2131 m
udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: cca 1700 m
Dež v noči iz sobote na nedeljo nam je podaljšal spanec in za približno dve uri prestavil odhod na Lipnik (1870 m). Pozen štart je botroval, da sva precej pozno prišla na planino Golubar (1250 m) in pri spomeniku padlim partizanom pričela z iskanjem poti proti nesojenemu vrhu.
Pri prečkanju jas z visoko travo in obilico rož, so le te sklenile obračunati z menoj. Kmalu sem po rokah dobil polno rdečih lis in veliko oteklino na levem očesu. Cilj današnjega dne je bil spremenjen in namesto malice na Lipniku sva se odpeljala v Tolmin na urgenco.
Ponedeljek je minil v »cajtanju« uča in »šlihtanju« službenih zadev, torek pa spet v hrib. Vstali smo ob 4.00 h, pozajtrkovali in se malo pred peto zjutraj skupaj s »kolesarsko princesko« odpeljali mimo Bovca v Spodnjo Trento.
Pri Malih korith smo zapustili glavno cesto, zavili desno čez Sočo in se mimo manjšega kampa po ozki asfaltirani cesti zapeljali do kraja Pod Zjabci 745 m visoko.Po markirani poti smo šli v smeri Komne in Triglavskih jezer.
Midva z Tomažem sva po približno uri in pol hoje zavila z markirane poti na planino Za skalo (1510 m), kolesar Dule pa jo je mahnil naprej po poti proti Komni do Oslove škrbine.
Z planine Za skalo sva se vzpela v Travniško dolino. Mimo Plaskega kuka in Planje na levi strani sva počasi napredovala navzgor. »Podelala« sva 2008 m visoki vrh Rušje (jaz dobesedno), se spustila pod Mala vrata in si od daleč »strasirala« nadaljno pot.
Po manjšem kaminu videnem na eni od slik v množici prelistane literature sva se vzpela in po polici v levo nadaljevala vzpon. Zajeb.
Police je kmalu zmanjkalo in ker še ne znava leteti sva se vrnila nazaj pod kamin in v drugo »udela« pravo pot na sedlo Mala vrata, od tu pa takoj na Vršac. Po krajšem počitku in fotografiranju doline Triglavskih jezer, Travniške doline pod nama in okoliških vrhov sva se spustila nazaj na sedlo.
Od daleč sva si ogledala oba kamina, ki vodita proti vrhu Čela in se po krajšem premisleku odločila za levega. Trda razvejana skala z obilico robov nama je omogočila, da sva na vrh Čela prišla brez težav. Nadaljevala sva in po grebenu osvojila še vrh imenovan Glava za bajto (2131 m).
Po osvojenem četrtem dvatisočaku sva pot nadaljevala naprej iskajoč prehode med ruševjem in skalnimi skoki proti markirani poti za Triglavska jezera. Z občasnim valjanjem po ruševju sva kmalu naletela na markirano pot po kateri sva se spustila do avtomobila.
V dolini sva pobrala kolesarja in skupaj smo se odpeljali v kamp na odlično kosilo, na dobrote »izpod peke«.
Sposal Robi
Midva z Tomažem sva po približno uri in pol hoje zavila z markirane poti na planino Za skalo (1510 m), kolesar Dule pa jo je mahnil naprej po poti proti Komni do Oslove škrbine.
Ni komentarjev:
Objavite komentar