Veliko Špičje, Malo Špičje, Zadnja Lopa, 10. 7. 2011

Koča pri Triglavskih jezerih  1685 m, Veliko Špičje 2398 m,  "Kuštrovec" 2355 m, "Lepa Pleša" 2320 m, Malo Špičje 2312 m,  Zadnja Lopa 2115 m


udeleženci: Bojan, Robert, Tomaž
trajanje: 10 h 50 min
višinska razlika: cca 2100 m

Nedelja! Ob 4.55 uri me je Robi pobral doma, kjer sva se nato napotila po najinega vodnika Tomaža, ki naju je že nestrpno čakal. Naš današnji cilj je bil obisk Velikega in Malega Špičja v Julijskih Alpah z izhodiščno točko pod Slapom Savica. Robi naju je po avtocesti varno pripeljal do naše prve izhodiščne točke in sicer obveznega opravila » jutranja kava » Pri Cukiju v Bohinju.

Po posrebani kavici smo prispeli na parkirni prostor pri Savici, kjer smo se urno, ob 06.30 uri napotili po poti, ki vodi preko Komarče. Pot je izredno strma in poskrbi, da ti je po nekaj metrih že kar toplo. Po dobri uri smo prišli do Črnega jezera, kjer smo se odžejali ter nato nadaljevali pot proti koči pri Triglavskih jezerih, kamor smo prispeli v dobri uri.

Na tej točki pa nama je Tomaž pokazal kje se nahaja Veliko Špičje (2398 m) in Malo Špičje (2312 m), pri čemer pa sva v njegovi razlagi zaznala kanček nesigurnosti, zakaj je to bilo pa se nama je v kasnejših urah našega druženja tudi razblinilo.

Pot do vrha na Veliko Špičje sprva vodi po ravninskem delu, ki vodi proti koči na Prehodavcih, nato pa po približno 15 minutah hoje, z markacijo označeni tabli, zavijemo levo proti Lepem Špičju. Pot je nekoliko zaraščena z praprotjo in nizkim rastlinjem nato pa po približno 20 minutah pred sabo zagledamo kar strmo pot.

Tako vreme (sončno) kot temperatura je bila idealna za osvojitev vrha Veliko Špičje. Pot do vrha je kar strma vendar pa ti ob primerni kondiciji in primernem tempu ne povzroča težav. Po približno dveh urah hoda od Koče pri Triglavskih jezerih smo prispeli na Veliko Špičje, kjer je bil čudovit razgled.

Tam smo se okrepčali in vsak posegli po svoji malici. Midva z Robijem sva pojedla klasično malico (Robi je odprl svoje čudežne ribice jaz pa sem zagrizel v slastni sendvič) medtem ko pa je Tomaž posegel po čudežni tablici Frutabeli (kao mu ni pasal sendvič – po najinem mnenju in opazovanju se s Tomažem nekaj dogaja – Kaj ???).

Po približno 15 minutnem postanku pa smo se nato napotili po grebenu na Malo Špičje na 2350 m pri čemer pa je pot kar razgibana, saj izgubljaš in pridobivaš kar nekaj metrov nadmorske višine. Če vam po pravici povem pa še danes ne vem, kateri vrh je bil Malo Špičje saj smo od Velikega Špičja povzpeli na štiri vrhove, ki so v sklopu omenjenega grebena.

Tako je Tomaž ob branju karte ugotovil, da se med Velikim in Malim Špičjem razprostirata dva vrhova in sicer prvi na 2355 m, kateremu smo dali ime po mojih laseh Kuštrovec, ter drugemu na višini 2320 m po Robijevi anatomski oblikovani glavi Lepa Pleša. Evo pa sva dosegla svoje – Jupi !. Ko pa smo že mislili, da smo osvojili že vse vrhove pa smo pred sabo zagledali še zadnji vrh in sicer Zadnja lopa na 2115 m, katerega pa smo prav tako napadli.

Po osvojitvi omenjenega vrha smo se napotili po poti ki vodi proti koči na Prehodavcih pri čemer pa smo družno sklenili, da si nekoliko skrajšamo pot do koče pri Triglavski jezerih, kjer je bil načrtovan malo daljši postanek ob zasluženem pivcu, katerega smo dosegli po dve urni hoji.

Po polurnem postanku smo napadli še naš zadnji del naše poti, ki je vodila mimo Črnega jezera po Komarči do izhodišča Savica, katerega smo ga dosegli po 10 urah in 50 minutah ter premagani 2100 m nadmorski višini.

Kaj reči o poti: Bila je lepa, dolga in dokaj naporna, vremenska in s strani druženja pa čudovita tura.

Spisal Bojan

Fotografije