Kukova špica, 9.7.2011

Kukova špica 2427 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Bojan, Janez, Primož
Trajanje: 6h 10 min
Višinska razlika: cca 1550 m


Končno sem si spet našel čas za obisk gora s staro gorniško klapo, naš izlet pa je bil planiran v Julijskih alpah, in sicer na Kukovo špico, ki se nahaja med dolino Vrata in Gozdom Martuljkom, z vrha pa je odličen razgled na Triglav, Amfiteater, Škrnatarico, Špik in druge vrhove.

Nabralo se nas je pet gamsov, krenili smo po gorenjki, ko smo prišli na regionalko proti Kranjski Gori, smo zavili malo pred Mojstrano na levo v dolino Vrata. Na makadamski gozdni cesti smo parkirali, pot je potekala po plazu Črlovec in čez tako imenovane Gulce, označena zgolj z možici. Steza se je serpentinasto vila na začetku po gozdu, kmalu smo prišli do melišča, kjer je pot postala tudi nekoliko bolj strma.

Čas smo si krajšali z zbadljivimi dialogi, ki so potekali v glavnem med pripadniki vzhodnega in zahodnega Broda, nemalokrat pa celo med pripadniki iste ulice s slovitim imenom. Višino smo hitro nabirali, kmalu smo bili na polovici poti. Nekoliko višje pa je naš vodnik Tomaž opazil, da je GPS aparat ostal na naši prejšnji postojanki približno sto višincev nižje, zato se je Robi, ki ga je kar razganjalo od kondicije, ponudil, da gre ponj.

» Ja če se ti že da «, je bil Tomažev previden komentar, kot bi slutil težave. Robi je torej odhitel proti dolini, mi pa smo počasi nadaljevali po stezi naprej, se občasno ozirali za njim. Čez čas smo se utaborili nekoliko višje, na dva tisoč metrih, malo pod sedlom med Kukovo špico in Škrnatarico. Robija smo smo čakali slabe pol ure, začelo nas je že skrbeti, ko se je le pojavil na obzorju. Aparat je našel, sicer ne takoj, zato pa je tudi trajalo, je dejal. Vsekakor zelo kolegialna gesta.

Nadaljevali smo, hitro dosegli manjše sedlo, kjer smo si nadeli čelade in pospravili palice. Še nekaj sto višinskih metrov dokaj strme poti smo z dobrim tempom premagali in dosegli vrh. Razgled je bil kot s prospekta, odlično so se videli okoliški vrhovi.

Po foto seansi in malici smo sestopili v dolino, pri našem izhodišču smo bili v rekordnem času, eni uri in štirideset minut. Da bi bil športni dan popolno zaključen smo se oglasili še v Aljaževem Hramu, kjer smo ob temnih in svetlih hmeljevih zvarkih, ki jih je na račun desete obletnice obiskovanja gora častil Tomaž, podebatirali o prihajaočem odhodu Tomaža in Robija na Weisshorn v Švico. Po pivcu pa domov.

Spisal Primož


Ni komentarjev:

Objavite komentar