Feldseekopf 2864 m,
Vorderer Geiselkopf 2974 m,
Hagener Hütte 2446 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Robert, Janez, Marjan G., Maks, Marjan Š., Nataša, Nevenka, Slavko, Sašo, Tomaž
trajanje: 9 h
višinska razlika: 1500 m
To je bila prva letošnja tura, ki smo jo izpeljali po letnem načrtu. Vse druge so bile sicer ob planiranem času, vendar zaradi vremena prestavljene v druga gorovja. Tudi tokrat je bilo napovedano poslabšanje vremena v popoldanskem času, vendar se to ni zgodilo.
Deset gornikov se nas je ob petih zjutraj zbralo v Šentvidu. Odpravili smo se preko karavanškega predora do Mallnitza in po dolini Tauerntal do parkirišča na višini 1650 m. Presenetilo nas je šumenje vodovja, saj so poletne temperature topile sneg na vršacih, od tam pa si je voda v neštetih potokih ter večjih in manjših slapovih utirala pot proti dolini.
Po gorskem kolovozu smo že v petnajstih minutah prišli na planino Jamnigalm, 1745 m, kjer je tudi gozdna meja. Večkrat smo morali prečiti hudournike in izbirati najprimernejše prehode. Ko smo prišli na bolj strma pobočja, smo hodili med preprogami rododendronov ter šopki zlatic in encijanov.
Po eni uri hoje smo dosegli višino 2000 metrov, kjer smo zaslišali glasove svizcev in uzrli prve zaplate snega. Strmina je bila vse večja, pot se je izgubljala pod mehkim snegom. Iskali smo prehode po kopnih grebenih, ki pa jih je bilo vedno manj. Po treh urah hoje smo se povzpeli na sedlo Feldsee Scharte 2712 m, kjer stoji bivak za približno deset ljudi.
Le malo smo se ustavili in nadaljevali proti našemu prvemu cilju. Vzpenjali smo se po sneženem in mestoma kopnem grebenu in v eni uri dosegli vrh Feldseekopf 2864 m, kar je višina našega Triglava. Na goro v zimskem času prihajajo tudi turni smučarji. Z vrha je lep razgled na vršace v pogorju Goldberg, na Ankogel, na jezero Feldsee z jezom in na dolino Mallnitz.
Po krajšem postanku in okrepčilu smo sestopili do sedla ter se napotili k našemu drugemu cilju, vrhu Geiselkopf. Na karti je vrisan samo dostop z nasprotne smeri, kar pomeni, da je bilo za vzpon potrebno kar nekaj iznajdljivosti. Sprva smo se gori približevali z manjšimi vzponi in spusti, medtem pa ocenjevali, po kateri varianti doseči vrh.
Tomaž, vodja odprave, je odločil, da bomo šli po zelo strmi sneženi grapi. Nadeli smo si vso potrebno opremo: dereze, cepin, čelado, pas. Morali smo premagati približno 200 m višinske razlike po snegu, ki je bil ravno dovolj trd, da so dereze dobro prijemale.
Najtežji in najbolj nepredvidljivi del smo uspešno zaključili na manjšem sedlu, kjer smo sneli dereze in po kopnem grebenu prišli na vrh Geiselkopfa 2974 m.
Na vrhu so leta 2012 postavili mogočen križ, ki smo ga opazili že globoko v dolini. Tokrat je pihal mrzel veter, zato smo na hitro napravili nekaj posnetkov in se po drugi strani spustili v dolino.
Po grebenski poti, delno po snegu, delno po suhem, z nekaj vzponi in spusti, smo se napotili proti Hagener Hütte 2446 m. Koča je bila odprta, spili smo čaj in pivo.
Oskrbnik je povedal, da so kočo prav danes odprli, tako smo bili prvi gostje. Do sem je speljana gorska, zelo kamnita cesta, po kateri pripelje tudi traktor.
Od tod smo odšli najprej po stezi in kolovozu do snežišča. Po snegu smo hitro premagali veliko višinsko razliko. Predno smo prišli do parkirišča, smo morali ponoviti vajo o prečkanju deročih voda. Zaradi višjih temperatur je bilo vode vsepovsod polno.
Ko smo se odločili za prehod, je prvi vrsti poskusil – in uspelo mu je. Odvrgel je palice in uspešno preskočil. Drugi ni odvrgel palic, se pri skoku zapletel in z eno nogo pristal v vodi. Tretji je poskusil enako, vzel zalet, se uštel, ni prišel na korak in čof – z obema nogama v vodo.
Četrti je vzel zalet, pristal na spodjedeni brežini, ki se je odlomila in zopet z eno nogo v vodo. Petemu je uspelo preko manj zalitih kamnov prečiti brez večje mokrote.
Prav pošteno smo se nasmejali ob tej predstavi. Kako je drugih pet, ki so nekoliko zaostali, opravilo to nalogo, pa ne vem. Vsega skupaj smo hodili polnih devet ur. Z analizo ture smo zaključili pri Gorencu v Kranju.
Spisal Janez
Deset gornikov se nas je ob petih zjutraj zbralo v Šentvidu. Odpravili smo se preko karavanškega predora do Mallnitza in po dolini Tauerntal do parkirišča na višini 1650 m. Presenetilo nas je šumenje vodovja, saj so poletne temperature topile sneg na vršacih, od tam pa si je voda v neštetih potokih ter večjih in manjših slapovih utirala pot proti dolini.
Ko smo se odločili za prehod, je prvi vrsti poskusil – in uspelo mu je. Odvrgel je palice in uspešno preskočil. Drugi ni odvrgel palic, se pri skoku zapletel in z eno nogo pristal v vodi. Tretji je poskusil enako, vzel zalet, se uštel, ni prišel na korak in čof – z obema nogama v vodo.
Četrti je vzel zalet, pristal na spodjedeni brežini, ki se je odlomila in zopet z eno nogo v vodo. Petemu je uspelo preko manj zalitih kamnov prečiti brez večje mokrote.
Ni komentarjev:
Objavite komentar