Uskovnica, Konjščica, 13. 3. 2010

Planinska koča na Uskovnici, 1154 m
Planina Konjščica, 1438 m

udeleženci:  Bobi, Dule, Franci, Luka, Robert, Tomaž
trajanje: 7h 30min
višinska razlika: cca 910 m

Spet je prišel vikend in z njim naš pobeg pred prenatrpanimi urniki in delavnimi obveznostmi. Ker je bil tokrat Tomaž za nedeljo dogovorjen s tečajniki, smo mi izkoristili prelepo sončno soboto. Tokratni plan nas je popeljal na Uskovnico in z nje na planino Konjščica.

Jutranje pobiranje je prevzel Robert, ki je malo pred sedmo pobral najprej mene, potem pa še Dušana in Tomaža. Vsi skupaj smo tako odhiteli do zbornega mesta, kjer se je ekipa, kateri sta se pridružila še Franci in Bobi, zbrala. Na pot smo se podali s ciljem, da na počivališču srknemo dobro kavico in nadaljujemo.

Kaj hitro smo videli, da s kavo na počivališču ne bo nič. Dušan bi med drugim lahko temu rekel, da je krcato smučarjev, ki so lovili zadnje sončne vikende, zato smo se na hitro zmenili, da bo kava  Bohinjski Bistrici.

Po nezadovoljnosti v našem avtomobilu zaradi kave, smo naposled le prišli do nje. V majhnem lokalu, ki nam bo zaradi zgodnje ure odpiranja prišel še prav, smo jo na hitro spili in preden smo odšli je Franci še na hitro skočil v sosednjo mesnico. Ves vesel in nasmejan je z vrečko dobrot prišel nazaj in odšli smo proti našemu izhodišču, Stara Fužina.

Že s parkirišča, kjer smo se preobuli, se je videl prekrasen sončni razgled. Po kratkem požirku domačih energijskih substanc in mazanju s kremo smo jo mahnili po zasneženi poti proti Uskovnici. Po kakšni uri hoda, smo si nekateri nadeli gamaše, naš vodnik Tomaž pa jih zaradi izkušenosti ni potreboval, kar je botrovalo debati precejšnega dela poti.

Počasi smo prispeli do Uskovnice. Ogledovali smo si prelepe vikende na idealnih mestih in se odločili, da se oglasimo pri planinski koči na Uskovnici na kratko malico.

Robert je seveda iz nahrbtnika privlekel svoje ribice, ostale pa je Franci pogostil z bohinjskimi mesnimi dobrotami, ki jih je našel v prej omenjeni mesnici. Ponudil nam je bohinjsko zaseko in suho klobaso v zaseki.

Kakšen žalosten pogled je imel ob vsej naši pojedini Robert ne vem, saj sem bil preveč zatopljen v mazanje slastne zaseke. Po malici in kratkem oddihu smo pot nadaljevali brez Francija, ki se je odločil, da nas počaka v koči.

Za orientacijskega vodiča naprej smo imeli Dušana, ki je že nekajkrat prekolesaril okoliške poti in kolovoze, tako da strahu za kakšen hiter kiks poti ni bilo. Ob zabavni debati glede uporabnosti gamaš smo stopicali proti planini Konjščica.

Po naši začrtani poti smo imeli le sled smučarja, zato je bilo potrebno gaženje, kar je le stopnjevalo našo debato. Kmalu smo prispeli do pastirske koče na Konjščici, kjer smo se ponovno okrepčili s čajem, ki bi lahko bil nagrajen z “zlato šeflo”, malo postali in jo mahnili nazaj proti Uskovnici.

Ob prihodu do koče na Uskovnici smo opazili, da je Franci še vedno na istem mestu lovil sončne žarke kot smo ga pustili. Očitno mu ni bilo hudega. Skupaj smo tako odšli v dom in si privoščili pijačo, ki je bila tokrat po večini malo čez rok uporabnosti. Z željo, da ne bomo imeli želodčnih problemov, smo izpili še eno rundo in jo potem počasi mahnili proti izhodiščni točki. Na hitro smo se ustavili še na Hudičevem mostu, kjer smo si ogledali korita Mostnice, in odšli proti domu.

Prelepa sončna sobota je bila tako za nami. Izkoristili smo jo v dobri družbi in sončni naravi.

Spisal Luka

Fotografije Luka

Fotografije Tomaž