udeleženci: Tomaž, Robert, Primož
trajanje: cca. 4h 5min
višinska razlika: cca 950 m
Izlet je bil sprva načrtovan za drugo destinacijo, zaradi vremenskih razmer pa smo se odločili, da obiščemo Kriško goro, ki je približno pet kilometrov dolg gorski greben in je zahodni del Kamniško-Savinjskih alp.
Zjutraj sem pobral Roberta in Tomaža, odpravili smo se proti Gorenjski. Ko smo prispeli v Tržič je sledila kavica, in sicer v tržiškem cyber-caffeju, našli smo ga seveda s pomočjo šarmina, ki je natančno določil koordinate. Preden pa smo prispeli do lokala, smo se dvakrat zapeljali po ulicah starega dela Tržiča, da smo si malo razširili obzorje in spoznali mesto.
Vzpon se je začel v mestu, nadaljeval po dokaj strmi stezi do Velike mizice, kjer smo imeli prvi postanek. Pokomentirali smo okoliške vrhove, ki so bili prekriti z nizko oblačnostjo, nato pa smo nadaljevali po stezici, ki je vodila skozi gozdnat teren in s strmino ni prizanašala. Pot sta nam prekrižala celo dva gamsa, ki sta jo urno ucvrla čez greben kakšnih petdeset metrov pred nami.
Zgornja tretjina našega vzpona je bila prekrita s snegom, pihal je rahel veter, vrh pa je bil v megli. Po okrog dveh urah hoje smo prispeli v kočo na vrhu. Ob kaminu in v domačem vzdušju smo po standardu naročili naše doping kompletke, ker pa je bilo v Tomaževih borovničkah res veliko teh malih jagod, si jih je malo natresel v čaj in si tako pripravil odličen kompot.
Sproščeno smo podebatirali o naših bodočih gorskih podvigih, potem smo odšli, bolje rečeno odbrzeli nazaj v dolino. Robi si je kot ponavadi strateško pridobil nekaj prednosti, tako se je lahko predal nikotinskim užitkom hkrati pa nama s Tomažem lahko očital, da se vedno čaka ene in iste. Preden smo zapustili Tržič, smo se zataknili še v prijetnem lokalu pri bencinski pumpi.
Tu smo še malo obujali spomine iz našega adolescenčnega obdobja, nato pa krenili proti domu. Prijeten izlet se je tako zaključil.
Spisal Primož
Zjutraj sem pobral Roberta in Tomaža, odpravili smo se proti Gorenjski. Ko smo prispeli v Tržič je sledila kavica, in sicer v tržiškem cyber-caffeju, našli smo ga seveda s pomočjo šarmina, ki je natančno določil koordinate. Preden pa smo prispeli do lokala, smo se dvakrat zapeljali po ulicah starega dela Tržiča, da smo si malo razširili obzorje in spoznali mesto. 
Vzpon se je začel v mestu, nadaljeval po dokaj strmi stezi do Velike mizice, kjer smo imeli prvi postanek. Pokomentirali smo okoliške vrhove, ki so bili prekriti z nizko oblačnostjo, nato pa smo nadaljevali po stezici, ki je vodila skozi gozdnat teren in s strmino ni prizanašala. Pot sta nam prekrižala celo dva gamsa, ki sta jo urno ucvrla čez greben kakšnih petdeset metrov pred nami. 
Zgornja tretjina našega vzpona je bila prekrita s snegom, pihal je rahel veter, vrh pa je bil v megli. Po okrog dveh urah hoje smo prispeli v kočo na vrhu. Ob kaminu in v domačem vzdušju smo po standardu naročili naše doping kompletke, ker pa je bilo v Tomaževih borovničkah res veliko teh malih jagod, si jih je malo natresel v čaj in si tako pripravil odličen kompot. 
Sproščeno smo podebatirali o naših bodočih gorskih podvigih, potem smo odšli, bolje rečeno odbrzeli nazaj v dolino. Robi si je kot ponavadi strateško pridobil nekaj prednosti, tako se je lahko predal nikotinskim užitkom hkrati pa nama s Tomažem lahko očital, da se vedno čaka ene in iste. Preden smo zapustili Tržič, smo se zataknili še v prijetnem lokalu pri bencinski pumpi. Tu smo še malo obujali spomine iz našega adolescenčnega obdobja, nato pa krenili proti domu. Prijeten izlet se je tako zaključil.
Spisal Primož
Ni komentarjev:
Objavite komentar