Monte Pleros 2314 m,
Rifugo Chiampizzulon 1630 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Jana, Marjan, Slavko, Tomaž
trajanje: 8 h
višinska razlika: cca 1320 m
dolžina: 14,9 km
Avgustovska tura gorniške skupine je predvidevala turo na Pelmo in Civetto. Zaradi vremena smo jo skrajšali na en dan in prestavili v Karnijce. Na vrsto je prišel že dvakrat odpadli Monte Pleros. Gre za brezpotni vrh med Val Pesarino in Sappado.
Mimo Trbiža, Tolmezza in Ville Santine so se pripeljali v Rigolato, naselje z ozkimi ulicami, kjer se hiše rade zaletavajo v desno ogledalo od kombija. Dve leti nazaj so se kar dvakrat.
V naselju smo zavili levo na zelo ozko cesto, ki pelje na Piani di Vas, kjer smo parkirali na višini 1250 m. Vreme ni bilo tako blesteče kot je bilo napovedano in malo so nas skrbele mokre trave, saj je ponoči deževalo.
Mimo spodnje planine Campiut smo po poti 227 prišli do zgornje planine, kjer je razcep in trenutek odločitve. Imeli smo namreč rezervni vrh Monte Tuglia in na tem razcepu smo morali odločiti na katerega gremo. A tudi Tuglia ima strme trave, gremo pogledat kako je na Plerosu.
Kakšnih sto višincev smo se še vzpeli na razgledno sedelce. Tu smo se malo razgledali, lepo so se v daljavi videli tudi Julijci.
Nato smo se spustili in poiskali odcep za Pleros. Po travnatem pobočju z nekaj skalnimi odseki smo prišli na sedlo med Crete di Chiampizzulon in Mote Plerosom.
Na sedlu se prikaže Pesarinska dolina. Do sedla smo morali pravzaprav sestopiti po zoprnih mokrih travah in potem ob steni kjer je v pomoč tanka jeklenica, edina na poti.
Sledila je zoprna travnata prečka in potem po strmih mokrih travah navzgor. Mokre trave so zahtevnost vzpona dvignile za en zob, strojniško rečeno.
Prav bi prišel cepin, pa ga vodnik ni razpisal v obvezni opremi. Tolažilo nas je dejstvo, da tu ne bomo sestopali in tudi lepota divje okolice.
Kakšnih 50 m pod vrhom je del ekipe ubral pot po svoje in naletel na nekaj sitnih šodrastih detajlov. Rdeče oznake, ki ves čas lajšajo orientacijo, so šle po precej lažjih travah direktno na vrh.
4 ure smo rabili do vrha. V vpisni knjigi je bolj malo vpisanih, od Slovencev smo našli le Zlodeja iz leta 2011.
Sestopili smo na zahodno stran do sedla in zavili v podrto grapo in nato po travnati rami vse do markirane poti med zgornjo planino Campiut in planino Tuglia. Enostavnost sestopa nas je kar malo presenetila.
Vrnili smo se do razcepa od zjutraj in se spet vzpeli do razglednega sedelca. Namen smo imeli skočiti še do koče Chiampizzulon, na 'kisu mlek', kot smo temu rekli. Koča je na višini 1630 m in ima lep razgled na glavni greben Karnijskih Alp.
Pri sestopu s koče smo v labirintu gozdnih cest hitro zašli na tisto brez markacij, popolnoma novo, ki je tudi na zemljevidu ni. Nič hudega, cesta je kasneje trčila na pot 228a, še prej pa smo presenetili mladega modrasa, ki se je sončil na cesti.
Po markirani poti smo sestopili do prave ceste in po njej do izhodišča. Točno po osmih urah smo končali sobotni šiht in se odpeljali h Martinu v Kranjsko Goro na analizo ture in od tam domov.
Kot vedno Karnijci tudi tokrat niso razočarali.
Spisal Tomaž
Mimo Trbiža, Tolmezza in Ville Santine so se pripeljali v Rigolato, naselje z ozkimi ulicami, kjer se hiše rade zaletavajo v desno ogledalo od kombija. Dve leti nazaj so se kar dvakrat.
Mimo spodnje planine Campiut smo po poti 227 prišli do zgornje planine, kjer je razcep in trenutek odločitve. Imeli smo namreč rezervni vrh Monte Tuglia in na tem razcepu smo morali odločiti na katerega gremo. A tudi Tuglia ima strme trave, gremo pogledat kako je na Plerosu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar