Muntanitz, 3. - 4.9.2016

Sudetendeutsche Hütte 2665 m,
Wellachkopf 3037 m,
Kleine Muntanitz 3192 m, 
Grosser Muntanitz 3232 m,
Gradetzspitz 3063 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Primož, Jana, Mateja, Nevenka, Tomaž, Marjan, Slavko, Emil, Janez
višinska razlika: cca 2350 m
trajanje: 12 h 45 min
dolžina: 28 km

Gorniška skupina PD Rašica je za septembrsko turo predvidela tritisočak Muntanitz, ki spada  v skupino Granatspitz na Vzhodnem Tirolskem.

Tako smo se s kombijem odpeljali po avtocesti do Spitala, kjer smo se odcepili za Lienz, v samem mestu pa severno do Matreia. Tu smo se napotili desno po ozki lokalni cesti, kjer je srečevanje možno le na nekaterih mestih.

Strme serpentine so nas vodile preko dveh gorskih vasi na zelo strmi planoti, kjer pa so bili vzorno pokošeni travniki. Le kako to obdelujejo? Na višini 1520 m smo dobili zadnji prostor za parkiranje.

Vožnja je trajala tri ure in pol. Že na začetku se steza strmo dviga, vmes je bilo le nekaj prečenj, brez predaha vse do višine 1900 m. Zame je bila strmina še bolj izrazita v povratku.

Nekajkrat smo prečili gozdno cesto, ki je speljana na višje ležeče planine. Po tej klančini smo prišli na večjo jaso, od koder pa smo nekaj časa hodili pa ravnini.

Srečali smo se s skupino celjskih planincev, ki so se vračali s tistih vrhov, kamor smo bili mi namenjeni. Od tod smo se spustili do potoka Steiner in prišli na planino z enakim imenom, kjer so se pasli konji in krave, imajo pa tudi turistično ponudbo.

Vendar smo mi postanek prihranili za povratek. Planina je kar dolga. Le rahel vzpon nas je pripeljal do vznožja pogorja nad gozdno mejo. Po zelo strmem terenu se steza vzpenja v serpentinah, tako da hoja ni  bila težavna.

Levo in desno so nas spremljali potoki iz višje ležečih ledenikov. Po treh urah in pol smo prišli do koče Sudetendeutsche Hütte na višini 2665 m. Ustavili smo se le za kratek počitek in kmalu nadaljevali proti našemu cilju.

Pot je podobna kot do sedaj, a je vse manj trave in več kamenja. Tako smo prišli do grebena in plazu iz prave in  čiste granitne mivke.  Nikjer še nismo videli česa podobnega.

Tudi naprej, ko je kamenja vse več, je še vedno največ mivke. Prišli smo do prvega vrha nad 3000 metri, to je Wellachkopf, 3037 m, na katerem pa je prostora le za dve osebi.

Seveda smo se izmenjavali, nato pa nas je čakalo dolgo grebensko prečenje do drugega cilja, Kleiner Muntanitza, 3192 m. Razgled od tod pa je res čudovit. Stojimo na sredini, obkroženi z gorskimi verigami in vrhovi.




Proti vzhodu kraljuje Grossglockner, na zahodu pa z ledeniki obkroženi Venediger. Proti današnjemu končnemu cilju smo se sprva spustili 50 višinskih metrov ob edini jeklenici na tej poti, nato zopet daljše prečenje, s spusti in vzponi, do vznožja našega vrha.

Hodili smo preko nametanih skal in plošč strmo navzgor in po dveh urah in pol prišli na vrh Grosser Muntanitza, 3232 m. Vremenski pogoji se niso spremenili, zato smo doživeli še en čudovit razgled tudi s te višine. Med vzpenjanjem sta iz ene nastali dve skupini, eni malo hitrejši in drugi malo manj hitri.

Slednji so poimenovali prve za »ta hitre« in sebe za »ta lepše«. Pa tudi komando so prevzeli »ta lepši«. Vzeli smo si malo več časa za okrepčilo in razgledovanje.

Vračali smo se po isti poti in po slabih dveh urah smo bili spet pri Sudetendeutsche Hütte. Ob njej je v manj suhem vremenu majhno jezerce, zdaj pa je bila samo mlakuža, kjer je kakih dvanajst let star fantiček zidal gradove iz mivke.

Tukaj smo prenočili. Koča je prijetna, topla, iz nje veje domačnost tudi zaradi prijazne natakarice. Žal pa je bil oskrbnik manj prijazen. Večerja je bila zelo dobra, še kakšno uro smo posedeli in kramljali, nato pa smo se odpravili na počitek v sobi z desetimi ležišči.

V nedeljo smo se zbudili ob šestih, ker pred sedmo niso stregli zajtrka. Tudi tokrat je bila hrana dobra, tako da smo bili s celotno oskrbo kar zadovoljni.

Po programu je bila včerajšnja daljša tura od koče predvidena za drugi dan, ker pa so za popoldne napovedovali poslabšanje vremena, smo za danes prihranili krajšo.

To je bil 3063 m visoki Gradetzspitz, oddaljen eno uro in 30  minut. Na začetku smo hodili po položni poti proti vzhodu, nato pa brez prečenja proti vrhu.





Tokrat ni več mivke, teren je pokrit z navaljenimi kamnitimi balvani ali ploščami. Tudi danes se je ponovila »Evropa dveh hitrosti«, ampak čas se meri ekipno.





Tako smo bili na vrhu Gradetzspitza še malo prej, kot predvideva časovnica. Ob tej uri je bilo na tej višini kar hladno.


Tudi zaradi vremenske napovedi smo se z vrha kmalu poslovili in po isti poti vrnili do koče, kjer se je medtem že otoplilo. Dovolili smo si malo daljši postanek.

Ko smo se vračali, smo se na pivu ali kavi ustavili še na planini Steiner. Lesena hišca s teraso in prijazno postrežbo nam je pričarala prav romantično vzdušje. Čakalo nas je še dolgo prečenje in strm spust do izhodišča, kamor smo prišli ob 12. uri in 30 minut.

Proti domu smo se odpeljali ob 13. in ko smo se pri Matrei priključili na regionalno cesto, so nas pozdravile deževne kaplje, tako da je bila napoved očitno pravilna.






Analizo ture smo naredili pri »Gorencu« v Kranju, kjer smo slišali še nekaj šal na temo »ta hitri« in »ta lepi«, nato pa smo se, zadovoljni z dvodnevno turo« pozdravili in razšli.

Spisal: Janez






Ni komentarjev:

Objava komentarja