Hochkönig po ferati Königsjodler, 12.9.2016

Erichhütte 1545 m,
Teufelshörndl 2522 m,
Kematstein 2772 m,
Hoher Kopf, 2875 m,
Hochkönig, 2941 m,

udeleženci:  Tomaž, Nevenka, Nina, Maks, Marjan, Jernej, Sašo
trajanje: 13 h 55 min
višinska razlika: cca. 1960 m
dolžina: 12,5 km

Zavarovana plezalna pot (ferata) Königsjodler je bila zgrajena leta 2001, serijski avtor ferat, Richard Franzl, pa jo je verjetno poimenoval po hitu Der Königsjodler, katerega avtor je svetovno znani jodler Franzl Lang.

Königsjodler je še vedno ena najdaljših in najbolj atraktivnih ferat kljub novejšim (ekstremnim, športnim) feratam težavnosti F/G.

Ferata je ocenjena s stopnjo D, plezalni del je dolg 1700 m, v ferati pa z vzponi in spusti po hudičevih rogovih (Teufelshörn 2522m, Kematstein/Kummetstein 2772m) premagamo 900 m višine, za kar potrebujemo 6 do 7 ur.

Izstop iz ferate ja na vrhu  Hoher Kopf, le streljaj od izstopa pa se nahaja najvišji vrh Höchkonig, po katerem se imenuje celotno pogorje.

Sedem gornikov se ob treh zjutraj (beri sredi noči) zbere pred sedežem društva in se s kombijem odpelje po avtocesti proti Salzburgu in preko Bischofshofna do sedla Dientner sattel (1370m).

Po dveh in pol urah vožnje parkiramo na zgledno urejenem parkirišču 100 m pod sedlom. Med preobuvanjem in pripravo opreme pojemo še zajtrk in nekaj minut čez šesto se še v mraku odpravimo proti koči Erichhütte (1545m) na planini Schönbergalm.

Od koče nadaljujemo po poti 432 proti Hochkönig in Königsjodler Klettersteig ter tem oznakam sledimo vse do škrbine Hochscharte (2283m). V zadnjem delu je pot dokaj strma in krušljiva, prehod preko skal pa nam olajšata dve lestvi.

S škrbine se odpravimo proti vstopu v ferato Köngsjodler, kjer si po dveh urah in pol vzpona ob nameščanju plezalne opreme  privoščimo tudi izdatno okrepčilo pred dolgo in zahtevno plezalno potjo.





V ferato se odpravimo 20 minut ob devetih, na vstopu pa se nahaja tabla s podatki in opozorili.





Ferata je zgledno urejena in vzdrževana, vsak posamezen del je označen s kovinsko tablico, na kateri se nahaja ime roglja (stolpa, špice) ali dela poti.

Na vstopu nas pričaka oznaka Flower Tower, kjer pa težavnost D dosega samo vstopni skalni skok.

Plezalna pot je izredno domiselno speljana preko izpostavljenih rogljev, grebenov, strmih sten, ozkih škrbin, izjemno atraktivno se vzpenjamo in spuščamo z roglja na rogelj, kjer  težavnost večinoma dosega stopnjo C ali D.


Poplezavamo lahko večinoma brez pomoči jeklenic (se samo varujemo) - vzponi in spusti, prečenja grebenov in škrbin je uživaško kot pesem, toni si sledijo kot jodlanje …

Med najbolj atraktivnimi so rogelj Teufels turm (težavnost C); spust in prečenje škrbine preko visečega mostu iz treh jeklenic (ena za hojo, dve za držanje in varovanje);

Flying Fox približno 15m prečenja škrbine po samo eni jeklenici (brez primerne opreme nadaljujemo spust v škrbino in vzpon, ki pa je tehnično težji); izpostavljen greben Teufels Hörn.

Po dobri polovici ferate smo si na razpotju pred stolpom Kummetstein privoščili malo daljši postanek za malico in uživanje v čudovitih razgledih na preplezane roglje. Na razpotju je možen predčasen izstop iz ferate po strmem gruščnatem pobočju do poti 432.


Od tu sledi težji del ferate (težavnost D),  vzpon na Kummetstein, kjer se malo pod vrhom nahaja vpisna skrinjica, žal brez vpisne knjižice.

Spet sledi spust po grebenu v škrbino in še en zelo strm vzpon (težavnost D) na greben in še zadnji vzpon (težavnost C/D) pred vrhom Hoher Kopf.

Na vrhu Hoher Kopf smo si po petih in pol urah plezanja privoščili krajši postanek za stisk rok in skupinsko fotografijo, z vrha pa smo se mimo škrbine Birgkarscharte (2847m) odpravili proti vrhu Hochkönig, ki smo ga osvojili v eni uri.

V koči Matrashaus (2941m) smo med krajšim nalivom opravili vmesno analizo ture. Po eni uri plodne analize smo sestopili do škrbine Birgkarscharte in sestop nadaljevali navzdol po poti 432.

 Pot je strma in krušljiva, polna gladkih plošč in grušča, zato je potrebna velika previdnost in zanesljiv korak, na kar opozarjajo tudi table na škrbini.

Na križišču poti 432 in 433 smo nadaljevali po poti 432 z vzponom do škrbine Hochscharte (izhodišče ferate Königsjodler) in do koče Erichhütte.

Za sestop z vrha Hochkönig do koče Erichhütte, kjer smo opravili dodatno izčrpno analizo ture, smo potrebovali dobre štiri ure. Sledil je še sestop do kombija in vožnja v Ljubljano, kamor smo prispeli uro pred polnočjo.

Spisal Sašo




Po četrtkovi "poskusni turi" s Tomažem (beri kvalifikacijska tura za gorniški izlet :) ), sem dobila zeleno luč za udeležbo na potepanju po gorah z njim. Mogoče je čisto malo imelo pri tem tudi sedemletno skupno drgnjenje klopi v šolah. Ampak kakorkoli, smela sem zraven!

Skozi Tauern tunele, potem na Bishoshofen in na zahod. Tomaž je varno vrtel volan kombija. In niti enkrat se nismo izgubili.

Pred nami je bilo ob šestih zjutraj še 14 ur hoje, 2000 m višinske razlike skupaj in Hochkönig za piko. Izhodišče na 1300 m, najvišje 2941  m. In za konec eden bolj zoprnih in podrtih spustov.

Fotografirala nisem skoraj nič, ker sem se bala, da ne bi izgubila telefona. Zato posiljam kar link do filmčka s spleta.



Ko sem pred odhodom gledala zgornji film, sem imela čisto mehka kolena. Na srečo je v steni bil čisti užitek.

Ferata je nora. Kdor je vso to železnino gor spravil, kapo dol. Tomaž se mi je smejal, da sem zadovoljna, kot da bi me pripeljal v lunapark. Ampak res sem uživala. Po vseh špičkah s te fotke gor in dol in 6 ur si ves čas samo v ferati.


Po grebenih širine 10 cm s skoraj navpičnimi stenami in preko raztezajev med vrhovi. Mojih meter in čevap sicer pri tem ni prednost. Praktično ni mesta, kjer se ne bi vpel. Težavnost C, D.

Z vrha ferate smo jo mahnili še na Hochkönig.

Potem nas je snežna ploha ujela tik pod 3000m! Če je že morala biti, je imela idealni tajming. Moji soplezalci so se takrat namesto za kline, držali vsak za svoje pivo v koči. Enako usklajeni kot pred tem v steni.

Šele po tem spustu mi je bilo jasno, zakaj sta si dva patrona na vrh ferate naročila kar helikopterski prevoz v dolino. Namesto da bi po kraljevsko zajodlala in jo, kot vsi ostali razen nas, mahnila prespat v kočo.

Ko smo ostali po spustu strnjevali vtise ali popadali v sen, je Tomaž moral prijeti spet za volan. Šentvid ob enajstih zvečer. Po 20 urah smo se ponovno vsedli vsak v svoj avto.

In se vidimo naslednjič!

Spisala Nina



Ni komentarjev:

Objavite komentar