PD Rašica
udeleženci: Jana, Marjan, Marko, Milena, Andreja, Maja, Andreja, Sabina, Marjan, Mihela, Anka, Damjana, Tomaž, Milojka, Matjaž, Nataša
1. dan
Rifugio Menaggio 1383 m,
Pizzo Coppa 1420 m,
Monte Grona 1736 m
trajanje: 4 ure
višinska razlika: 700 m
dolžina: 6,1 km
Za 4 dni smo odšli raziskovati hribe na meji med Zahodnimi in Vzhodnimi Alpami. Ob 3h zjutraj smo se odpeljali v Italijo in v Milanu tradicionalno naleteli na gnečo.
Navigacija je imela rešitev mimo Monze in po usklajevanju obeh kombijev smo ji sledili. Naš cilj je bila zahodna obala jezera Como, torej severno od mesta Como. Table na hitri cesti pa so kazale Lecco, ki je na vzhodni obali jezera.
Kmalu smo ustavili na kavi in preverili kako nas navigacija namerava pripeljati na zahodno obalo. Gladko bi nas peljala na trajekt iz Varenne na vzhodni obali do Menaggia na zahodni obali.
Zadevo smo hitro rešili in se s kave odpeljali proti Comu. Mestece leži čisto blizu švicarske meje in na zahodnem kraku jezera Como, ki deluje kot obrnjena črka Y.
Jezero je tretje največje v Italiji (za Gardskim jezerom in jezerom Maggiore) in s 410 m najgloblje v Italiji in Srednji Evropi. Po njegovi zahodni obali smo se peljali do Menaggia in tu zavili v breg proti vasici Breglia.
Od vasice so še 3 km plačljive ceste, ki pripelje do parkirišča. Tu smo začeli z našim prvim pohodom. Nahajali smo se v Zahodnih Alpah, v skupini Tambo.
Naš cilj je bil razglednik Monte Grona. Vreme nestabilno, v okolici so že bile plohe in nevihte. Nič, gremo in bomo videli kaj bo. Po slabi uri smo prišli do koče Menaggio, ki ima lep razgled na sredino jezera, ravno tja, kjer se kraka ipsilona razdružita.
Po krajšem postanku smo nadaljevali in kmalu prišli do sedla, kjer se nam je na zahodu odprl razgled na jezero Lugano, ki večinoma leži v Švici, približno tretjina jezera pa pripada Italiji.
S sedla smo skočili na naš prvi vrh Pizzo Coppa, se vrnili na sedlo in se povzpeli na vrh Monte Grone. Nevihtna celica se je peljala mimo nas nad jezerom v smeri jugozahod - severovzhod in razen nekaj kapljic nismo bili deležni padavin.
Z vrha smo sestopili po drugi poti in se vrnili do koče na malo daljši postanek. Prav obirali se sicer nismo, saj nas je čakalo še kar nekaj vožnje.
Po sestopu do parkirišča smo se odpeljali nazaj v Menaggio in od tam po obali jezera nadaljevali proti severu do njegovega konca. Sledilo je še jezero Mezzola in potem ravnina do mesteca Chiavenna.
Prav tu poteka meja med Zahodnimi in Vzhodnimi Alpami v liniji Bergamo - jezero Como - Chiavenna - Passo dello Spluga / Splügenpass - reka Ren - Bodensko jezero.
Od Chiavenna smo se precej dvignili in malo nad smučarskim središčem Madesimo v dežju zavili proti naši koči za tri noči, Rifugio Mai Tardi.
2. dan
Lunghin Pass (trojna razvodnica) 2645 m,
Piz Lunghin 2780 m
trajanje: 5 ur 45 min
višinska razlika: 1000 m
dolžina: 10,5 kmDeževalo je cel večer, celo noč in še zjutraj. Še dobro, da smo imeli kombija lahko parkirana tik ob koči. Kljub jutranjemu dežju smo se po zajtrku odpeljali na teren. Vrnili smo se do Chiavenne in od tam krenili proti vzhodu.
Ob cesti smo poiskali ličen lokalček in se ustavili na jutranji kavi. Naš plan za danes je bil dvatisočak Piz Lunghin in trojna razvodnica pod njim. Rezervni plan je bila samo trojna razvodnica, brez vrha in v skrajnem primeru ogled St. Moritza.
Med kavo je dež ponehal in obeti za originalni plan so se povečali. Prečkali smo italijansko-švicarsko mejo in se odpeljali na pelaz Maloja / retoromansko Pass da Malögia (1815 m), ki je tudi razvodnica, med Jadranskim in Črnim morjem.
Tu se na črnomorski strani začne dolina Engadin. Parkirali smo ob jezeru Silsersee in začeli s pohodom. Po travnikih smo višje prišli do potočka, ki je pravzaprav čisto mlada reka Inn.
Ta v Švici nosi retoromansko ime En, Gadin pa izhaja iz retoromanske besede giadin ali jadin, kar pomeni vrt ali pokrajina in tako Engadin pomeni vrt reke Inn oziroma pokrajina reke Inn.
V Švici je reka Inn meja med alpsko skupino Bernina in našo današnjo skupino Albula, obe pa sta del Vzhodnih Alp. Ob potočku Inn oziroma En smo se povzpeli do jezera Lunghin iz katerega priteče.
Vanj pa priteče s sedla Lunghin, kjer je trojna razvodnica in kamor smo bili namenjeni. Tu gredo padavine poleg reke Inn in s tem v Črno morja še proti Renu in s tem v Severno morje.
Tretje je Jadransko morje, padavine gredo tja preko jezera Mezzola in jezera Como, ki odteka po reki Addi, ta pa se zliva v Pad in nato v Jadransko morje.
Z ene točke voda tako konča v treh mogočnih evropskih rekah, Ren, Donava in Pad.
Vreme se je vmes popravilo, posijalo je tudi sonce in po planu smo skočili na Piz Lunghin. Sestopili smo po bližnjici do jezera in od tam po poti pristopa do izhodišča.
Za ovinek do St. Moritza in ogled mesta ni bilo časa, bilo pa ga je toliko, da smo se na poti proti naši koči na kratko ustavili v Madesimu, priljubljenemu zimskemu in poletnemu turističnemu središču.
3. dan
Soteska Viamala 850 m,
Tanatzhöhi 2141 m
trajanje: 4 ure 40 min
višinska razlika: 660 m
dolžina: 12,8 kmV soboto smo imeli najslabše vreme celotnega izleta, dež čez večino dneva. Prvotni plan je bil obisk najvišjega vrha skupine Tambo, Pizzo Tambo (3278 m). V tem vremenu tura nanj ni bila izvedljiva.
Za nadomestno varianto smo imeli ogled soteske Viamala. Od koče smo tokrat zavili navzgor in se pri jezeru Monte Spluga ustavili v istoimenski vasici na jutranji kavi.
Nadaljevali smo čez prelaz Spluga v Švico. V mestecu Splügen smo zavili navzdol po dolini Rena in se zapeljali do naše soteske. Viamala oziroma Via Mala v prevodu iz latinščine pomeni slaba pot.
Globoka in ozka rečna soteska ima strme stene, ki so do 300 metrov globoko zarezane v apnenec, skrilavec in druge kamnine. Na dnu soteske se divje in nemirno vije Zadnji Ren (Hinterrhein).
V srednjem veku so sotesko imenovali "cesta, ki jo je ustvaril hudič". To je bila edina pot, ki je omogočala dostop do pomembnih prelazov Splügen in San Bernardino, ki sta povezovala Italijo in Nemčijo.
Prečkanje je bilo izjemno nevarno in težavno. Pot je vodila po ozkih, izpostavljenih policah, ki so jih zgradili ob steni soteske. Večkrat so pot uničili plazovi in hudourniki, kar je povzročalo zastoje in nevarnost za trgovce.
Pravi prelom se je zgodil v 18. stoletju. Dve lokalni vasi, Thusis in Zillis, sta se združili in zgradili serijo mostov, ki so sotesko naredili varnejšo. Dandanes je Via Mala priljubljena turistična destinacija.
Po ogledu soteske smo se zapeljali nazaj do mesteca Splügen ter na cesti nad njim začeli z drugim delom nadomestnega programa, krožno pot okoli smučišča Splügen / Rheinwald v skupini Tambo.
Po makadamski smo se povzpeli do planine Tamboalp in od tam na vrh Tanatzhöhi. Sestopili smo na drugo stran in se preko planin Lattastafel in Bodmastafel vrnili na izhodišče.
Preko prelaza Spluga smo se vrnili v Italijo. Če smo pohode imeli v skupinah Tambo in Albula, je koča, kjer smo spali v alpski skupini Plattagruppe oziroma Alpi del Platta.
Skupina pripada Vzhodnim Alpam in leži pretežno v Švici. Le majhen del skupine je v Italiji, kjer je tudi naša koča Mai Tardi.
4. dan
Piz Julier / Piz Güglia 3380 m
trajanje: 8 ur 30 min
višinska razlika: 1320 m
dolžina: 9,02 kmZjutraj smo se v koči poslovili in se odpeljali na zadnjo turo izleta. Spet tura v skupini Albula, kar je pomenilo spust do Chiavenne in vožnja v Švico do prelaza Maloja.
Od tu smo nadaljevali do Silvaplane, kjer smo zavili proti prelazu Julierpass / retoromansko Pass dal Güglia (2284 m). Izhodišče smo imeli dva kilometra pod prelazom.
Deževalo je vse do izhodišča. Tu pa je dež počasi ponehal. Pogumno smo se lotili ture, saj je bilo za čez dan napovedano postopno izboljšanje vremena.
Dve uri in pol smo rabili do sedla Albana. Čakal nas je še težji del ture, vzpon med granitnimi skalami z odseki z jeklenico.
Zaradi vlažnih skal je bila potrebna dodatna previdnost in trajalo je še slabi dve uri do vrha. Celo pot smo imeli meglo, na vrhu pa se je počasi le začelo odpirati.
Bolj konkretno se je odprlo šele v sestopu, da smo lahko vsaj malo uživali v razgledih. Zelo lepo se je videl St. Moritz pod nami.
Nekaj minut pred šesto zvečer smo zaključili s turo. Čakala nas je še dolga vožnja domov in nekje vmes večerja. Za vožnjo domov od tu je več variant.
Po času so si kar enakovredne, kilometrsko najkrajša pa je čez Ofenpass, Merano, Bolzano in Lienz. A če si vezan na odlaganje dela udeležencev v Vipavski dolini ta varianta odpade.
Od obeh "spodnjih" variant smo izbrali varianto čez prelaz Bernina in s tem obiskali dva dodatna prelaza. Že omejeni prelaz Bernina s katerega smo se spustili v Tirano in nadaljevali na prelaz Aprica.
Prelaz Aprica je turistično razvit, ob cesti je polno hotelov, lokalov, picerij in to smo izkoristili za postanek za našo večerjo. Nato pa nas je čakalo le še slabih 6 ur vožnje in že smo bili sredi noči doma.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar