Škednjovec, Vrh Hribaric, 10.9.2011

Škednjovec 2309 m, Vrh Hribaric 2388 m, Ogradi (Robi in Janez) 2087 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Boštjan, Janez, Matic, Primož, Robert, Tadej, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1550 m


Po dolgem času (oz. po natančno 405 dneh!!!!) sem se odločil udeležiti voluharske ture, poleg tega je bila to moja prva tura z gorniško skupino PD Rašica. Vreme in destinacija sta obetala zanimiv sobotni izlet. Škednjovec (2309m) je razmeroma neznan in dokaj neobiskan vrh v Fužinskem delu Julijcev, običajno pa pot poteka po njegovem zahodnem grebenu, mi smo se odločili za vzpon po vzhodnem grebenu, ki naj bi bil nekoliko težji.

Že ob 5:20 me je Primož pobral, Robi in Tomaž sta bila že v avtu, na hitro smo se odpeljali še v Šentvid, kjer smo bili dogovorjeni z ostalimi udeleženci. Naslednji postanek je bil Pri Cukiju, kjer smo popili obvezno jutranjo kavo. Izhodišče je bila planina Blato, kjer so nas spet obrali za 10€. Že ob relativno zgodnji uri, je bilo parkirišče lepo zapolnjeno. Prvo uro hoje nas je pot vodila skozi gozd, kjer smo pri lovski koči naredili prvo kratko pavzo.

Malo naprej od lovske koče se je gozd končal, po nekaj minutah hoje smo prišli do planine Krstenica. Od tu naprej steza ni bila več tako izrazita, a smo po travnatem svetu brez večjih težav prišli do Mišeljskega prevala. Tu se odpre resnično lep razgled na Tosc, Vernar, Mišelj vrh in ostale gore. Naključje je hotelo, da smo srečali Tinko in njeno družbo, ki so bili na poti na Triglav. Na tem mestu smo jo mahnili v levo ter po brezpotju planotastega pobočja dosegli začetek vzhodnega grebena Škednjovca.

Iz varnostnih razlogov smo si nadeli čelade in pasove. Sledil je malo težavnejši del, vendar smo brez težav preplezali gladko ploščo in malo daljši kamin. Premagati smo morali le še zadnji del grebena in že smo bili na vrhu. Fantastično vreme nam je omogočilo resnično prekrasen razgled na okoliške vrhove.

Po malici in foto »sešnu« smo previdno sestopili po krušljivem zahodnem grebenu in se odločili, da gremo še na sosednjo goro – Vrh Hribaric. Tudi ta vrh smo s pomočjo številnih možicev hitro dosegli, sledil je povratek v dolino. Vmes je padla ideja, da gremo spotoma še na en dvatisočak, a se večini na Ograde ni dalo.

Za prava jeklena moža sta se izkazala Robi in Janez, ki se nista dala in sta ga napadla sama. Ostali smo se ustavili na Planini v Lazu, kjer smo se osvežili s »Lazovško Bistrico«. Čez dobro urico smo bili že pri avtih, vmes sta nas dohitela tudi naša vrla borca. Po tako lepi turi še ni bil čas, da se razidemo in gremo domov.

Iz varnostnih razlogov (beri: zaradi možnosti gneče) smo se odločili za analizo nekje v bližini doma, zato smo se ustavili v Šmartnem pri Bizeljčanu. Če potegnem črto: super destinacija, super vreme, super družba…bo treba večkrat zraven.

Spisal Tadej



Ni komentarjev:

Objava komentarja