Voluharski potopisi: Sv. Jošt, 17.1.2010

Sv. Jošt, 847 m

udeleženci: Luka, Renata, Robi, Tomaž
trajanje: 3h 8min
višinska razlika: cca 480 m

Sredi tedna na mejl prejmem Tomaževo sporočilo za nedeljski izlet: tokrat je v planu easy tura na Sv. Jošt nad Kranjem. Zbor je ob 8h v biljardnici. Lp Tomaž.

Tole se bo pa prileglo, po vsem tem lenarjenju, ko smo stopili v novo leto, si mislim in v soboto napišem SMS sporočilo našemu vodji, da se z veseljem pridružim skupini.

Zjutraj mi budilka tokrat ni zatajila in pokličem Tomaža ter ga vprašam, če lahko obujem superge, a v njegovem glasu je začutiti dvom in odgovori mi samo z vprašanjem: "superge?" takoj mi je jasno, da tole ni bila dobra izbira.

Šele nato pogledam skozi okno in zagledam, da zunaj sneži. Pozabim na superge, v vrečko stlačim pohodne čevlje in se odpravim.

Na zadnjem srečanju, ko smo šli na Grmado, mi budilka ni zvonila, pa so me fantje vseeno počakali in zato sem se danes odpravila prej in celo prišla prva na zborno mesto.

Po jutranji kavici smo se naprej odpeljali z avtomobilom, kjer so me udeleženci soglasno določili, da sem sedaj že na vrsti, da napišem, kako bo potekal današnji dan. Pripeljali smo se do izhodiščne točke, kjer je na tabli pisalo Zabukovje.

Startali smo po asfaltirani poti, mimo nekaj hiš in se potem povzpeli v hrib, po zasneženi poti. Bili smo zgodnji, zato še ni bila shojena.

Moški predstavniki so hoteli do zadnjega ovinka pred vrhom po bljižnici, ker sta po njej pred nami šli dve dami, vendar ker sem bila jaz brez pohodnih palic, sem bila takrat dober izgovor, da smo šli okoli. Do vrha smo rabili slabo uro.

Pred kočo smo si morali očistiti čevlje s posebej za to pripravljeno krtačo in za tem smo vstopili v topel prostor.

Pogreli smo se s čajem, ki so ga nekateri obogatili še z rmanom ali medico, si privoščili še smejočo presto, štrudl in gibanico. No, ne vsi vse, ampak vsak nekaj in se nato odpravili po drugi poti.

Ko smo se sladkali z dobrotami je pot postala že kar shojena in zato je posledično pričelo drseti in so mi vsi prijazno ponudili eno svojo palico, tako da bi lahko imela celo tri, kar bi pa bilo že malo preveč, zato sem vzela eno od Tomaža, drugo od Robija in smo jo na njihovo željo, končno tudi po nekaj bližnjicah mahnili v dolino.