Hochgolling 2863 m,
Samspitze 2381 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Mateja, Slavko, Maks, Marjan G., Janez
trajanje: 8 ur 45 minut
višinska razlika: 1820 m
Tokratni cilj gorniške skupine PD Rašica je bil najvišji vrh Nizkih Tur 2863 m visoki Hochgolling, ki pripada skupini Schladminških Alp. Šest gornikov se nas je odpeljalo iz Šentvida, sedmi se nam je pridružil v Radovljici.
Po avtocesti smo se peljali mimo Beljaka, skozi tunel Katschberg do odcepa za St. Michael. Sledimo smerokazu za Mauterndorf in naprej za Goeriach. Zaradi veliko križišč in odcepov na tej poti smo le preverili še pri domačinu ter dobili potrditev, da vozimo v pravo smer.
Zadnji smerokaz, ki mu sledimo, je bil Landawirsee Huette. Proti našemu izhodiču je bila to edina cesta, ki vodi v dokaj široko dolino Goeriach med visokimi gorami levo in desno. Cesta je ozka, obdana z lesenimi ograjami pašnikov, kjer se pasejo črede govedi. Na dolžini cca šest kilometrov je le tu in tam možno srečevanje vozil.
Vozna pot se zaključi, ko pridemo do parkirišča, kjer se pripravimo za turo. Že na začetku gremo skozi manjše naselje lesenih hišic, vikendov ali turističnih apartmajev. Morda se je prav tukaj zgodila pravljica o babici in rdeči kapici.
Od tod dalje je skoraj ravninska pot vse do zatrepa, ko v nekaj strmih serpentinah pridemo na planino Zugriegealm s par pastirskimi kočami in živino.
Hodimo po poti št. 775 proti koči Landawirsee ob potoku z mnogimi pritoki, ki se po zajedah spuščajo iz velikih višin v brzicah in slapovih. Kljub veliki strmini so pobočja travnata, zato toliko bolj izstopajo padajoči studenčki.
Po uri in 15 minutah pridemo na višino 1800 m in se usmerimo po poti 702 proti sedlu Gollingscharte. S travo poraščeno pobočje je strmo, vendar je pot v serpentinah stopničasto lepo speljana vse do široke grape, kjer se je strmina povečala. Kamniti balvani in razmetano kamenje so pot napravili manj ugodno.
Na višini 2100 m smo prišli do ostankov pred tednom dni novozapadlega snega, ki ga je z višino bilo vedno več. Na sedlu 2326 m smo napravili le krajšo pavzo za okrepčilo, ker nas je mrzel veter gnal naprej.
Nadaljujemo po poti 776 in vstopimo v skalnati masiv gore, ki je naš cilj. Na smerokazu piše 2 uri 30 minut. Snega je vedno več. Žal nismo predvidevali takih razmer, zato derez ni bilo v naši opremi. Zahtevnost se je bistveno povečala, napredovanje pa upočasnilo.
Sneg se je nekje prediral, drugje je bil pomrznjen in trd, tako da je še posebno prečenje snežišč zahtevalo skrajno previdnost. Na nekaterih delih je bilo potrebno celo vsako stopinjo vklesati s cepinom. Zato smo nekatere kamnite dele raje preplezali in se tako izognili trdim snežnim predelom.
Prišli smo do odcepa, ki vodi proti vrhu po normalki ali po zahtevnejši severni in grebenski poti. V načrtu je bila zahtevnejša smer, vendar smo se že prej odločili, da bomo nadaljevali po normalki, saj je že ta zaradi pogojev postala kar precej zahtevna.
Takšna je bila vse od sedla pa do vrha. Na poti smo videli in tudi srečali kar precej gornikov, očitno pa s sedla niso nadaljevali proti vrhu, saj sta bila v vpisni knjigi na vrhu le dva pred nami. Mi smo prišli na vrh ravno ob 12. uri po 4 urah in 15 minutah.
Videlo se daleč na vse strani od Triglava do Montaža, preko Karnijskih Alp do Ankogla in Dachsteina. Videlo se je tudi veliko visokogorskih jezer in naša dolina. Na vrh je za nami prišel tudi Belgijec, v njegovi domovini je najvišji vrh le 600 m.
Res je vsega spoštovanja vreden, da se je ob takih pogojih povzpel na tako visoko goro. Po njegovi zaslugi je vsa naša ekipa na skupnem posnetku na vrhu.
Bilo je hladno, zato smo že po 15 minutah zapustili vrh. Sonce je toplejše od vetra, zato je sneg že toliko popustil, da smo lažje in hitreje sestopali.
Na sedlu smo ponovno napravili krajši odmor, saj je bilo najtežje za nami. Že pri vzponu smo se dogovorili, da v povratku napravimo še pentljo do koče Landawirsee 1985 m ob dveh jezerih z enakim imenom.
Mimogrede smo se še povzpeli na 2381 m visoki Samspitze, nato do koče in naprej do našega izhodišča.
Tudi v povratku smo občudovali čar narave, poslušali šumenje padajočih voda, prečili potoke preko kamnov in mostov ter po 8 urah in 45 minutah zaključili našo turo. Lepa je bila.
Spisal Janez
Sneg se je nekje prediral, drugje je bil pomrznjen in trd, tako da je še posebno prečenje snežišč zahtevalo skrajno previdnost. Na nekaterih delih je bilo potrebno celo vsako stopinjo vklesati s cepinom. Zato smo nekatere kamnite dele raje preplezali in se tako izognili trdim snežnim predelom.
Res je vsega spoštovanja vreden, da se je ob takih pogojih povzpel na tako visoko goro. Po njegovi zaslugi je vsa naša ekipa na skupnem posnetku na vrhu.
Ni komentarjev:
Objavite komentar