Schneeberg, 4.8.2018

Kienthalerhütte 1.380 m,
Hochschneeberg / Klosterwappen 2.076 m,
Fischerhütte 2.049 m,
Kaiserstein 2061 m,
Weichtalhaus 547 m

PD Rašica
udeleženci: Janez, Vasja, Robi, Andreja, Tomaž, Ema, Meta
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1.550 m
dolžina 18,5 km


Tura je bila planirana 21. julija, zaradi vremena pa prestavljena na 4. avgust.  Schneeberg je najbolj vzhodni in najbolj severni dvatisočak in je zahodno od Dunajskega Novega mesta.

Sedem gornikov, obeh spolov, se nas je odpeljalo proti Mariboru in Grazu. Avstrijsko mejo smo prešli brez kontrole ter se kmalu usmerili proti Linzu.

Pred Bruck a. d. Mur smo se odcepili proti Dunaju do Glogniza in nadaljevali po magistralni cesti v dolino Schwartza do Waichtala, kjer smo parkirali na višini 547 m.

Vožnja je bila kar dolga, 350 km. Vozili smo se štiri ure, vključno s postankom na Šentilju. Nismo se odločili za pot po normalki, temveč po grapi soteske Waichtalklamm.

Pred vhodom v sotesko je kamnita stena pogorja, kjer je verjetno speljanih nekaj ferat. V steni je bilo namreč polno plezalcev, na startu pa še cela vrsta čakajočih.

Grapa je res edinstvena, ponekod je široka le za širino odprtih rok. Ves čas smo videli nad sabo le modro nebo, levo in desno pa visoke stene.





Višino smo pridobivali predvsem s skoki, kamini, ki so večinoma lepo varovani z verigami, jeklenicami, klini, kovinskimi palicami. Ker so bile skale mokre in spolzke, je bilo treba kar paziti.



Tu in tam se je soteska razširila, upali smo, da je bo kmalu konec, pa se je spet zaprla. To se je nekajkrat ponovilo.

Pohodnikov ni bilo veliko, zato nas je presenetilo, ko smo dohiteli par z otrokom, starim okrog pet let. Mož je imel v nahrbtniku še drugega otroka, ki je imel najbrž nekaj več kot leto dni.

Ni kaj, pogum na meji mogočega. Po dveh urah smo le zapustili sotesko ter po grapi prečili gorsko cesto po gozdni stezi, ki nas je v serpentinah pripeljala do koče Kienthalerhutte na 1380 m.

Koča je pod ostenjem Turmstein, 1416 m, kamor je speljana tudi ferata. Pri koči je bilo veliko obiskovalcev. Tudi mi smo si vzeli čas za počitek in okrepčilo pred nadaljevanjem. Na smerokazu je pisalo: 2 uri.

Šli smo naprej po gozdni stezi, ki se v veliko strmino vzpenja po položnejših serpentinah. Ko smo prišli iz gozda, se nam je prikazal naš prvi vrh.

Na začetku nas je spremljalo borovo grmičevje, nato pa do vrha travnata čistina. Vrh smo dosegli v dveh urah, tako kot je pisalo pri koči. Schneeberg je očitno pogorje, saj je na vrhu tabla z imenom Hochschneeberg, 2076 m, s televizijskim stolpom in le nekaj deset metrov stran vrh Klosterwappen.

Na njem je križ z napisom 2076 m. Vreme se je malo spremenilo, sonce so prekrili oblaki, pa tudi veter se je okrepil. V bližini smo zagledali kočo, oddaljeno 10 – 15 minut in odhiteli smo proti njej.

Stoji pod vrhom Kaiserstein, 2061 m visoko. Na vrhu je kamen in na njem plošča cesarju Francu Jožefu I. Proti jugu je teren travnat in lahko dostopen, proti severu pa skalnat in prepaden.

V koči so si nekateri naročili tudi tople jedi s cmoki. Vračali se nismo po isti poti, ampak smo se spustili naravnost po mehki travi, pomešani z gorskim mahom, v grapo in po njej do odcepa za kočo Kienthaller, kjer smo zaključili zgornji krog.

Tam se nismo zadrževali, dotočili smo le vodo v steklenice in se spustili po isti poti, kjer smo dopoldne hodili proti vrhu. Nismo pa zavili v sotesko, temveč smo šli naprej po cesti do odcepa na stezo za Waichtal.

Tako smo zaključili drugi krog in našo turo. Ob parkirišču je koča, kjer smo ob analizi ture preizkusili tudi nekaj njihovih dobrot. Kljub visoki turistični sezoni na povratku nismo naleteli na ovire ali zastoje.

Ob varni in hitri vožnji smo prišli domov še isti dan.

Spisal: Janez



Ni komentarjev:

Objava komentarja