Dolomiti, 13. - 16.8.2020

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Andrej, Maja, Gašper, Stojan, Melita, Anja, Nevenka, Antonija, Urška, Klavdija, Tomaž, Ana, Igor, Matjaž

1. dan
Nuvolau 2.574 m
Rifugio Averau 2.413 m
Averau 2.648 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 6 h 30 min
višinska razlika: cca 1.260 m vzpona, 680 m sestopa
 

V Gorniški skupini smo bili v zadnjih letih vsepovsod v Alpah, na Dolomite pa smo malo pozabili. Zato smo letos organizirali turo v osrčje Dolomitov.

14 se nas je zbralo v četrtek zjutraj. Prvič v več kot dvajsetletni zgodovini Gorniške skupine je bilo v ekipi več žensk kot moških, kar morda pojasni naše kasnejše težave z dežjem.

Začeli smo z jutranjo kavo na OMV Radovljica in s kavo nadaljevali na zeleni pumpi v Lienzu. Nato smo se zapeljali skozi Cortino in se ustavili na prelazu Giau.

Tu smo začeli s štiridnevnimi pohodi po Dolomitih. Vremenska napoved je kazala na nestabilno vreme, a bilo je suho. Naš prvi cilj  je bil Nuvolau po lahki ferati Ra Gusela. Ferata je težavnosti A in precej obljudena. 

Na vrhu smo se ustavili v koči Novulau in se odločali o nadaljevanju na Averau. Sprva je kazalo slabo, vse se je zapiralo. A se je kmalu začelo jasniti, zato odločitev, da gremo na Averau.

Ferata Averau je težavnosti B in tudi precej obljudena, zato na njej nastajajo neprijetni zastoji. Začeli smo po navpični varianti in se izognili nekaterim drugim, ki so šli skozi kamin.

Sledi polica v desno in nato strm žleb in že je konec ferate. Po skrotrastem pobočju smo nadaljevali na vrh. Averau je izreden razglednik, a tokrat je bil razgled zaradi oblačnosti nekoliko okrnjen.

Po postanku na vrhu smo sestopili in tiokrat izbrali varianto skozi kamin. Vrnili smo se do sedla Novulau in koče Averau in se po drugi strani Novulaua vrnili na sedlo Giau.

Vsedli smo se v kombi in avto in nadaljevali z vožnjo do parkirišča pri koči Trieste. Tu smo v nahrbtnike spakirali vse potrebno za naslednje dva dni in se podali proti koči Vazzoler.



Vreme se je medtem toliko popravilo, da smpo se vzpenjali v pravi popoldanski vročini. V koči so nas nastanili v dislocirani depandansi, ki smo jo imeli le zase. Glede korone so bili v Italiji veliko bolj striktni kot so bili v Avstriji.

 

Fotografije Tomaž, 1. dan

Relive Nuvolau, Averau

Relive Vazzoler

 

2. dan
Via feratta Attilio Tissi,
Rifugio Maria Vittoria orrani 2.984 m,
Monte Civetta 3.220 m,
Rifugio Adolfo Sonnino Al Coldai 2.132 m

trajanje: 12 h 30 min
višinska razlika: cca 1.700 m vzpona, 1.200 m sestopa

Vremenska napoved za petek, nestabilno vreme in možnost popoldanskih ploh ali neviht. Gremo pogledati do vstopa v ferato Tisi in potem bomo videli, smo si rekli.

Ferata Tissi je poimenovana po alpinistu Attiliu Tissiju. Zgrajena je bila leta 1938 in je na ta način ena najstarejših ferat v Dolomitih. Premaga tristo metrov visoko steno in dosega največjo težavnost C/D.

Do njenega vstopa smo potrebovali 2 uri in 45 minut od koče Vazzoler. Opremili smo se s samovarovalnimi kompleti in vstopili v ferato.

Skala ni bila povsod suha, poznalo se je da je ponoči precej nalivalo. Tudi v daljavi okoli nas so bile ponekod dežne zavese, kakšna kaplja je padla tudi na nas. Ferata je relativno kratka, uro in pol smo rabili, da smo bili vsi izven ferate.

Čez snežišče smo nadaljevali do koče Torrani, kjer smo si privoščili postanek. Nato smo skočili na vrh Civette. Vrh je bil v megli, prav škoda za razglede.

Ker smo v daljavi zaslišali prvo grmenje smo vrh hitro zapustili. Vrnili smo se do koče Torrani in po kratkem postanku nadaljevali s sestopom po Via normale.

Računali smo na dež ta dan, a je vendarle kaki dve uri prehiteval in nam popestril sestop. Čeprav je normalka le težavnosti B so samovarovalni kompleti, ki smo jih obdržali na sebi, prišli prav.

Sploh v spodnjem delu, kjer so čez odseke z jeklenicami tekli pravi slapovi. Pojavljali so se različna poimenovanja za sestop, "Via Abnormale" ali "Po slapovih Civette".

Dobri dve uri je trajal sestop do vezne poti proti koči Coldai in toliko časa je trajal tudi dež. Čakali sta nas še dobri dve uri poti gor in dol do same koče.

V koči Coldai so bili dobro pripravljeni na premočene goste. V sušilnici oblek so dobro navili peč in naše stvari so se hitro posušile. Zelenjavna mineštra in grapa sta občutek še izboljšali.

Vzdušje se je toliko razživelo, da so nas morali ob 10h skoraj vreči iz jedilnice. Na izpuščeno ferato Alleghesi in s tem neopravljeno "Transcivetto" smo že pozabili.

 

  

 

Fotografije Tomaž, 2. dan

Relive

3. dan
Cima di Col Reàn 2.281 m
Rifugio Attilio Tissi al Col Reàn 2.250 m
Rifugio Mario Vazzoler 1.714 m

trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1.050 m vzpona, 1.000 m sestopa


Dan za sprostitev je pisalo v programu in res je bilo tako. Po zajtrku smo se napotili po Alta Via Dolomiti / Dolomiten Höhenweg po zahodni strani Civette. Iz koče Coldai smo šli na sedlo Coldai in nato do jezera Coldai.

Tu se nam je odprl razgled na 1.200 m visoko severozahodno steno Civete, "Parete delle Pareti", "Wand aller Wände", "Stena vseh sten". Civetta je v slovenščini čuk, v prenesenem pomenu pa lahko pomeni spogledljivko, kot jo je imenoval Tine Mihelič.

In spogledljivko smo popolnoma obkrožili. Steno vseh sten smo si ogledali še iz vrha Cima di Col Reàn in koče Tissi.

Nato pa smo nadaljevali proti koči Vazzoler. Na poti smo občudovali Torre Trieste, "Torre delle torri", "Stolp vseh stolpov", najtežje dostopen vrh Dolomitov.

Koča Vazzoler je ponujala drugačno sliko kot v četrtek zvečer, ko smo bili skoraj sami. Bila je sobota in pred kočo množice dnevnih gostov.

Tudi mi smo si privoščili daljši postanek nato pa sestopili do koče Trieste do parkiranih vozil.

Prepakirali smo stvari in se odpeljali naprej, smer Monte Pelmo. Čez prelaz Duran smo se zapeljali do slikovite vasice Zoppè di Cadore.

Tu nas je pričakal dež in tudi sicer vremenska napoved za naslednji dan ni bila obetavna. Malo smo počakali da je dež ponehal in nato krenili proti koči.


Po uri ni pol smo bili v koči. Kmalu po prihodu se je spet ulilo. V posvetu z oskrbnikom glede naslednjega dne pa bil ta precej skeptičen, da bodo prave razmere za Pelmo.

Za vsak slučaj smo izbrali nadomestni cilj, pri večerji pa organizirali krajši MasterChef Rašica v pripravi "Solate vseh solat".

 

 

 

Fotografije Tomaž, 3. dan

4. dan
Diga del Vajont
Casso 964 m

trajanje: 4 h
višinska razlika: cca 250 m vzpona, 750 m sestopa


Pelmo nam ni bil usojen. Zjutraj je neumorno deževalo. Kar dolgo smo čakali nato pa sestopili v dolino. Kmalu se je vreme razvedrilo.

Ker je bil za popoldan spet napovedan dež se nismo preveč sekirali za vmesno razjasnitev. Smo pa občudovali mogočnost in lepoto Pelma.

Bo že počakal do naslednjič. V blatu smo sestopili nazaj v Zoppè di Cadore in se odpeljali rezervnemu cilju naproti.

V Longaroneju smo prečkali reko Piavo in se zapeljali do jezu Vajont. Jez zgrajen konec 50-tih let je bil takrat najišji jez na svetu in ponos Italije.

A imel je napako. Gora Monte Toc na južni strani akumulacijskega jezera je imel nestabilno pobočje. Ko so jezero napolnili z vodo se je zgodilo.

9. oktrobra 1963  je nekaj sto miljonov kubikov pobočja zgrmelo v jezero in povzročilo  cunami 50 miljonov kubikov vode in blata.

Cunami je zalil vasico Casso na nasprotni strani jezera, hkrati pa je cunami preskočil jez in zalil spodaj ležeči Longaroner in okoliška naselja.

Bilanca, 1910 mrtvih od tega 487 mlajših od 15 let. Jez je ostal nepoškodovan, vendar od takrat ne služi več svojemu namenu.

Mi smo imel krožno turistično turo do vasice Casso. V vasici smo se ustavili v vaški gostilni, kjer se je med drugim ustavil tudi čas.
 


Iz te vasice smo leta 2016 startali turo na Monte Borgo. Z vasice se lepo vidi nasrotno pobočje, zgoraj drevesa v spodnjem delu pa gladke skale, s katerih je zgrmelo pobočje v jezero.

Sestopili smo po drugi poti do jezu, kjer so spominska obeležja. Še skok nazaj do parkirišča, malica i nvožnja domov.

Na analizi ture smo se ustavili v gostilni Na Ravni v Senožečah.

Spisal Tomaž

Fotografije Tomaž, 4. dan

Relive Rifugio Venezia

Relive Casso

Fotografije Anja

Fotografije Gašper

Fotografije Urška


Ni komentarjev:

Objava komentarja