Jalovec skozi ozebnik, 15.2.2020

Dom v Tamarju 1.108 m,
Jalovec 2.645 m

udeleženci: Sašo, Stojan, Metod, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž, Igor
trajanje: 10 h 45 min
višinska razlika: cca 1.700 m
dolžina: cca 23 km

Kristal. Tako markanten, da je njegovo silhueto za svoj grb izbrala Planinska zveza Slovenije.






Nanj ne vodijo lahke poti. Prvi pristop je bil opravlje šele leta 1875, ko so se naj povzpeli Karl Wurmb in domača vodnika Črnuta in Strgulc.

Vzpon na Jalovec štejemo za težjega kot vzpon na Triglav. To velja tako za letne kot tudi za zimske vzpone.

Pozimi je to plezalni vzpon, ki poleg fizične zahteva tudi tehnično pripravljenost in ustrezno opremo. Kar se nas tiče je v zraku visel že od januarja. In v soboto je prišel na vrsto. Zbralo se nas je 8 gornikov.

Jutranja kava na OMV Radovljica in nato vožnja do Planice. Zaradi zgodnje ure na cesti še ni bilo obiskovalcev Zlate lisice v Kranjski Gori.

Parkirali smo malo naprej od letalnice bratov Gorišek. V temi smo začeli pohod, z malimi derezami na nogah. Cesta do doma v Tamarju je namreč precej ledena.

Od koče smo nadaljevali po dolini Tamar in počasi se je zdanilo.
Kmalu smo male dereze zamenjali za prave, namesto palic pa v roke vzeli cepin.

V ozebniku je bil sneg na začetku kložast, kasneje trd, na vrhu pa je bilo malenkost ledeno. Na izhodu iz ozebnika nas je pričakal fascinanten sončev halo. Izgledalo je kot na kakšnem izvenosončem planetu v oddaljenem ozvezdju.


Na izhodu iz ozebnika smo počivali nato pa nadaljevali do sedla med Jalovcem in Velikim Ozebnikom. Do povratka nazaj na to sedlo ni več prostora za napako.

Najprej smo šli pogledat zimsko grapo, ki pa je bila preveč ledena. Vrnili smo se na običajni pristop.Tu gre izpostavljena prečnica v levo, vse do prepada kjer lahko pogledaš v Loško Koritnico.

Sneg je bil trd in pomrznjen, dereze in cepini so odlično prijemali. Nato sledi vzpon po skalah, ledu in snegu in prečka v desno po kombinaciji vsega naštetega in jeklenic.

Ko je zmanjkalo jeklenic in tudi stopov v snegu, se za trenutek vprašaš kam naprej. Izkaže se, da je treba še bolj v desno, nato pa direktno navzgor.

Tu se spet pojavijo stopi, ki višje, ko se strmina položi, postanejo izrazitejši. Na grebenu se počakamo in nadaljujemo na vrh.

Greben je mestoma precej ozek, ravno dovolj za stopinje v snegu. In tako po šestih urah stopimo na vrh Jalovca. Sledijo čestitke, malo se razgledamo naokoli, naredimo skupinski selfi in že sledi sestop.

Previdno sestopimo čez vse težave in si ob povratku na sedlo privoščimo malico. Sestop po ozebniku ne predstavlja težav, sledi pa presenečenje.

V daljavi zagledamo turnega smučarja, ki se vzpnenja in izkaže se da gre za Sandija. Doma se je na hitro odločil, da nas pride pozdravit in malo posmučati po ozebniku.

Vsi skupaj jsestopimo do doma v Tamarju, kjer pospravimo opremo in na noge zopet montiramo tamale dereze. Vrnili smo se v Planico in po slabih 11-ih urah zaključili kraljevsko turo.

Spisal Tomaž






Ni komentarjev:

Objava komentarja