Planinski dom Hahlići, Obruč, 11.6.2011

Planinski dom Hahlići 1097 m
Obruč 1376 m

PD Rašica
udeleženci: Alja, Branko, Edo, Ida, Jana, Janez, Mirjana, Neja, Tomaž, Vinko
trajanje: 7 h 50 min
višinska razlika: cca 1160 m


Nestanovitno vreme povzroča težave tudi pri programih planinskih pohodov. Za avstrijsko Koroško je bilo za soboto napovedano deževje, zato  nismo odšli tja, ampak na nasprotno jugozahodno stran, na hrvaške Grobničke Alpe in njihov najvišji vrh Obruč 1376 m.

Ob šesti uri se nas je deset pohodnikov zbralo v Šentvidu. Z dvema avtomobiloma smo se odpeljali po avtocesti do Postojne, se ustavili na jutranji kavi ter nato po magistralni cesti skozi  Ilirsko Bistrico do mejnega prehoda Jelšane in našega izhodišča Podkilavac na višini 300 m. Po številnih lokalnih cestah z mnogimi odcepi nas je zelo uspešno vodila »blondinka« iz GPS.

Napotili smo se proti planinski koči Hahlići – 1097 m. Hodili smo dve uri in 45 minut, sprva navkreber po listnatem gozdu, pozneje pa po strmih travnatih planjavah. Odprl se nam je pogled na Grobničko polje z nekdanjim poznanim dirkališčem za motocikliste, na pogorje Učke nad Opatijo in seveda na morje. Ko smo premagali strmino, se je na ravnini prikazala koča in velika čreda konj, mlakuže z vodo in prvi del naše poti je bil zaključen.

V koči ni bilo veliko obiskovalcev. Zapletli smo se v prijeten klepet s štirimi Zagrebčani, ki so tukaj prespali. Pri prijazni oskrbnici smo za kosilo ob povratku naročili joto. Vzpon na vrh Obruča je bil zelo zanimiv, saj pelje steza večinoma po dolgem grebenu iz belega apnenca. Tudi ostali vrhovi v tem masivu so takšni, s travo poraščeni vrhovi se namreč zaključujejo z belo glavo.

Z vrha je bil še lepši razgled na morje, na polja in gorske masive, odprli pa so se tudi bližnja vrhova Trstenik in Fratar ter slovenski Snežnik 1796 m. Nekomu se je zahotelo povzpeti še na 50 minut oddaljeni Fratar 1353 m, katerega je že osvojila gorniška skupina v zimskih razmerah januarja 2006.

Skupina se je spet združila na obedu v planinski koči Hahlići. Jota je bila zelo dobra, žal pa malo »podhlajena«. Prijazna oskrbnica nas je na koncu presenetila in počastila z dobro kavo.

Na izhodišče smo se vrnili po drugi poti, najprej po travnatih pašnikih, nato skozi z grmičevjem porasel gozd. Bilo je polno suhih debel, ki jih je že obraslo grmovje. Očitno je nekoč divjal velik požar, ki je uničil obsežne površine tega pogorja.



Uspešno turo smo zaključili še s kratkim postankom za pijačo in si zaželeli srečno na naslednjem pohodu.

Spisal Janez


Ni komentarjev:

Objavite komentar