koča Tête Rousse 3167 m,
koča Goûter 3835 m,
Aiguille du Goûter 3863 m,
Mont Blanc 4808,73 m,
Mont Lachat 2115 m
udeleženci: Janez, Maks, Alenka, Nevenka, Jana, Marjan, Mateja, Emil, Tomaž
skupno trajanje hoje: cca 24 h
skupno vzpona: cca 2700 m
skupno sestopa: cca 3250 m
Povprečna starost udeležencev: 54,88 let
Vsako leto planiramo en izlet na štiritisočaka. Včasih uspe, včasih ne.
Med lansko ogledno turo za panoramske poti okoli Mont Blanca sem ga gledal vsak dan. In tako je padla odločitev, drugo leto na Mont Blanc.
Že nekje februarja je bil določen termin, ki smo ga rezervirali 12.4. ob 9 h, ko so sprostili rezervacije za kočo Goûter. Mimo grede smo rezervirali še kočo Tête Rousse za drugi dan, kjer pa niso tako striktni in ne zahtevajo vnaprejšnjega plačila.
Ko se je naš termin odhoda bližal, se je povečevala živčnost zaradi vremena, ki sprva ravno za glavni dan, torek, ni kazalo blesteče. A vztrajno buljenje v vremenske napovedi je pomagalo, da se je vreme popravilo, a še vedno z možnostjo popoldanskih neviht.
In tako smo šli, v nedeljo ob 23 h smo se odpeljali izpred Kavala in na Dolgem mostu in na Vrhniki pobrali še tri udeležence. Čez Italijo je skoraj do Torina še malo nalivalo in malo ne. Prometa ni bilo ravno veliko in ob 6:45 smo parkirali pod gondolo v kraju Les Houches.
Ob 8 h smo sedli v gondolo in se pripeljali na Bellevue, kjer smo v slabi uri dočakali zobati vlakec Tramway du Mont Blanc. Ta nas je odpeljal na Nid d'Aigle, na višino 2372 m. To je najvišja železnica v Franciji in 4. najvišja v Evropi.
Na Nid d'Aigle smo si oprtali težke nahrbtnike in se v počasnem tempu napotili proti cilju, koči Goûter.
Po treh urah lahke hoje smo prišli do ledenika pri koči Tête Rousse. Tu smo obuli dereze in v roke vzeli cepine. Kmalu je sledila zoprna prečka čez kuloar, kjer pada kamenje, poleg tega pa je tu še sitem prehod čez potok, ki teče po kuloarju.
Nadaljevanje je kombinacija skala, led, sneg, po nekakšnem grebenu direktno proti stari koči Goûter.
Višina nas je počasi zdelovala, vlekli smo se vse bolj in imeli občutek, da je koča vedno dlje. Po 7 h urah od železnice smo le prilezli do koče, precej zdelani od višine, saj smo bili povsem brez aklimatizacije.
Vsi naši aklimatizacijski plani so se namreč izjalovili, zaradi vremena ali časa. Nova koča Goûter je 6. izvedba koče, zgrajena leta 2013. Prva koča je bila zgrajena že leta 1856.
Nova koča je jajčaste oblike in znotraj vsa v lesu. Prav lično izgleda, kar pa bi težko rekli za hrano.
Lazanje še dolgo ne bomo pozabili, oziroma to še L od lazanje ni bilo. Nek poc iz testa za lazanjo z okusom paradižnika. Pa zakaj bi se kuhar sploh trudil, saj na 3.835 m tako nikomur ne paše jesti.
Najbolj je višina zdelala Maksa, ki se tudi ob 2 h zjutraj, ko je bil zajtrk, ni počutil dovolj dobro in je vzpon na vrh preskočil. Tudi ostali nismo bili najbolj tapravi. A po zajtrku in nekaj lekadolih se je počutje popravilo.
Ob 3 h in 20 minut smo krenili na pot. Takoj na začetku čez tritisočak Aiguille du Goûter takoj nad kočo. Nekje na poti proti bivaku Vallot se je zdanilo, naredil se je krasen dan z nekaj vetra. Bili smo v dveh navezah, druga je bila nekoliko hitrejša od naše.
Po približno treh urah smo bili pri bivaku in v megli. Na hitro nas je namreč zakrila megla, veter je postal kar konkreten. A ne toliko, da bi bilo nevarno na grebenu in nadaljevali smo s potjo. Vmes smo srečevali naveze, ki so se vračale, nekateri so obrnili zaradi slabega počutja.
Kmalu pa smo začeli srečevati prve naveze, ki so bile na vrhu. Snežne razmere so bile odlične, kompakten sneg na katerem so dereze odlično prijemale. In gaz je bila tudi edina stvar, ki smo jo v megli videli. Ko smo prišli do snežne stopnje smo videli tudi vrv, po kateri se je bilo treba skobacati skozi stopnjo.
Občutek smo imeli, da smo že skoraj na vrhu, a višinomer in naveze, ki so se vračale so nam nalili čistega vina. Še kakšna urica od vrvi do vrha. Vmes smo srečali še našo navezo, ki se je vračala z osvojenega vrha in dvajset minut kasneje smo tudi mi stali na vrhu Mont Blanca, najvišjega vrha Alp.
Vidljivost slabe tri metre, videlo se preprosto ni nič. Nismo se dolgo mudili na vrhu, par fotk in smo odšli. Vse je bilo iste barve, vse do snežne stopnje. Malo nad njo se je nenadoma razkadilo in kmalu smo imel lep razgled na vrh.
Na grebenčku nad bivakom smo pomalicali in opazovali ljudi, ki so se še vzpenjali na vrh. Po malici smo nadaljevali s sestopom, ki se je vlekel in vlekel.
Ko smo že zagledali kočo Goûter je bilo do nje še pol ure. In kmalu je vse spet zakrila megla tako da smo se orientirali le po sledeh v snegu.
Po 10 urah smo se vrnili v kočo, kjer so nas čakali Maks in prva naveza. Kar predolgo smo se svaljkali v koči, glede na vremensko napoved. Čakal nas je namreč še sestop v Tête Rousse. Na skalnem grebenu je kar nekajkrat zagrmelo, padalo je babje pšeno in nižje dež.
Nevihta se k sreči ni preveč razbesnela in po 14 urah smo končali s turo. Koča Tête Rousse ni tako moderna kot Goûter, je pa precej cenejša, prijaznejša in z dobro hrano. Naročili smo se na zajtrk ob 4h zjutraj in utrujeni kmalu odšli spat.
Sobe smo imeli v kleti v pravem labirintu vrat. Tako da po obisku wc-ja kdo tudi ne najde več prave sobe in se uleže v prvi sobi kjer je prostor. Zjutraj po zajtrku smo spakirali in odšli v dolino. Tramvaj še ni vozil, na kar smo tudi računali.
Važno je bilo, da že ob 8 h začne voziti gondola. A še prej smo skočili na Mont Laschat, naš prvi francoski dvatisočak. Šele tu smo utegnili narediti nekaj gasilskih fotk. Še sestop na Bellevue in hoje na tem izletu je bilo konec.
Gondola nas je v nekaj minutah dostavila v Les Houches, kombi pa v pičlih 8 urah v Ljubljano. Uspela nam je velika tura na najvišji vrh Alp in šele v naslednjih dneh smo se pravzaprav zavedli kje smo bili.
Spisal Tomaž
Vsako leto planiramo en izlet na štiritisočaka. Včasih uspe, včasih ne. Med lansko ogledno turo za panoramske poti okoli Mont Blanca sem ga gledal vsak dan. In tako je padla odločitev, drugo leto na Mont Blanc.
Ni komentarjev:
Objavite komentar