Voluharski potopisi: Hoher Nock, 12. 3. 2022

Hoher Nock 1.963 m,
Gamsplan 1.902 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Marjan, Maks, Grega, Gašper, Milena, Katja, Antonija, Klavdija, Tomaž, Deja, Matjaž, Jože
trajanje: 7 h 45 min
višinska razlika: cca 1.400 m
dolžina: 10,7 km

Cilj marčevske ture gorniške skupine je bil sicer v planu že za lansko leto, letos pa nam ga je končno uspelo obiskati. Tokratnega izleta smo se še posebej veselili, saj je bil na vrsti obisk nove gorske skupine, vključno z njenim najvišjim vrhom.

Nabralo se je že kar lepo število obiskanih Alpskih skupin, to pa posledično pomeni več vožnje do izhodišča novih tur. Zato smo že ob 4-ih odrinili iz Šentvida proti severu, na senčno stran Alp.

V Celovcu se usmerimo na vzhod, v Judenburgu pa ponovno na sever do Triebna. Tam se priključimo na Pirnsko avtocesto, ki jo zapustimo kmalu za predorom Bosruck. Navigacija nas uspešno dostavi na izhodišče, to je pri lovski koči nad vasico Rettenbach.

Nahajamo se v narodnem parku Kalkalpen, ki leži v gorski skupini Zgornjeavstrijske predalpe / Oberösterreichische Voralpen, v zvezni deželi Zgornja Avstrija / Oberösterreich. Površina tega parka, ki letos praznuje 25 let, meri 21.000 hektarjev.

Obsega tako največje avstrijsko zaprto gozdno območje Reichraminger Hintergebirge, kakor tudi 20 km dolg gorski hrbet pogorja Sengsen. Park nudi zatočišče številnim ogroženim živalskim in rastlinskim vrstam, tu domuje tudi najstarejša bukev v Alpah.

Vsled tega markiranih poti ni veliko, planinske koče pa nobene. Gorniku, ki želi prehoditi celoten greben (Höhenweg Sengsengebirg), nudi edino zatočišče bivak Uwe Anderle na sedlu med vrhovoma Gamskogel in Hohsengs.

Usmerimo se na pot št. 463, ki se v serpentinah strmo vzpenja skozi Budergraben. Višje na izravnavi nas prehitita dva turaša, ki zavijeta proti melišču, mi pa nadaljujemo po grabnu strmo navzgor v smeri markirane poti.

Nad gozdno mejo se svet kontrastno odpre. Širna zasnežena zaobljena ruševnata pobočja zelo spominjajo na našo Komno, zato so pravi raj za turne smučarje. Markirana pot tu zavije v desno proti vzhodnemu grebenu.

Lepo vidne smučine v direktni smeri proti križu nas premamijo od prvotnega namena. Upamo, da bo sneg primerno trd, da le ne bi preveč zagazili, saj nam krplje zaradi strmine ne bi pomagale.

Začetek je kar obetaven, vendar strm, zato se kar takoj opremimo s cepinom in derezami. Višje se teren nekoliko položi, kar je ravno prav, da lahko malce zadihamo. Kljub nizkim temperaturam je na sončni strani gore kar toplo.

Strmina v zgornjem delu vedno bolj narašča, sneg je predelan in dobro drži težo. Zadnjih 30 metrov se postavi čisto pokonci in na vrh je dejansko treba izplezati.

Preseneti nas široka, mizasta, s travo poraščena ravnina, prav primerna za partijo petanke. Vreme je prav kičasto, vrh pa enkraten razglednik.

Na jugu zlahka prepoznamo gorsko skupino Totes Gebirge, z Warscheneckom in najvišjim vrhom Großen Priel , na vzhodu pa prav tako slikovite vrhove Ennstalskih Alp.

Sestopimo v smeri markirane poti po vzhodnem grebenu. Na sedlu skočimo še na bližnji Gamsplan. Z vrha je lepo vidna prehojena pot, kakor tudi vršna strmina. Po bližnjicah sestopimo do priključka na markirano pot in po dopoldanskih sledeh do izhodišča.