Begunjščica 2060 m
udeleženci: Tomaž, Nevenka. Sašo, Janez
trajanje: 6 h 25 min.
višinska razlika: cca 1060 m
dolžina: 8 km
V mrzlem sobotnem jutru, bilo je minus sedem stopinj, smo se iz Šmartnega pod Šmarno goro odpeljali proti Gorenjski. Pričakovali smo, da bo na turi zelo mrzlo, pa se je temperatura že pri Torovem dvignila na minus pet in toliko je bilo malo čez sedmo uro tudi na Ljubelju, kjer se je komaj začelo svitati.
Napotili smo se proti Zelenici, na nasprotni strani, nad Kriško goro, Tolstim vrhom in grebenom Košute, pa občudovali čudovito jutranjo zarjo. Vrhovi so žareli v močni, skoraj rdeči, svetlobi in kar težko je bilo umakniti pogled od tega prelestnega pojava.
Šele ko smo naredili nekaj posnetkov, smo šli naprej. Na poti je bilo samo toliko snega, da smo lahko normalno hodili pod žičnico brez jeklenic.
Pri planinskem domu na Zelenici se nismo ustavljali. Usmerili smo se levo proti plazu, preko gošče borovcev, ki je na brezpotju vedno neugodna.
V spodnjem delu plazu je bilo le malo snega. Iskali smo prehode preko večjih ali bolj utrjenih skal, saj je zaradi strmine hoja po meliščih kar naporna. Višje je bilo že več snega, a do vhoda v grapo derez še nismo potrebovali.
Tu smo se opremili s čelado, pasom s prusikom, in derezami, palice zamenjali s cepinom ter se prvič osvežili. Pogoji v grapi so bili kar dobri, tako da je en cepin zadostoval za napredovanje, čeprav je vsakdo imel v nahrbtniku še enega za vsak primer.
Kakšnih sto višinskih metrov je bilo te ozke grape, ki nam ni delala težav. Pogled naprej po grebenu pa je obetal kar živahno dogajanje. Že takoj na začetku je bil na ozkem grebenu kamniti stožec obdan s snegom in ledom, brez dobrih oprimkov.
Sašo je s svojim alpinističnim znanjem ta nevarni predel preplezal, do nas pa spustil okrog skale pritrjeno vrv, da smo tako zavarovani lahko premagali oviro.
Takoj nato se greben spusti v nižje sedlo po zelo krušljivem skalovju, tako da smo to vrv samo prestavili na drugo stran ter se po njej varno spustili. Spustov in vzponov je bilo še veliko, ves čas pa smo morali biti zelo pozorni, veliko detajlov je bilo treba preplezati.
V literaturi je greben ocenjen z drugo do tretjo težavnostno stopnjo. Ker je zelo ozek in prepaden, je v zimskih razmerah še toliko nevarnejši. Tudi smer poti in izhode je treba skrbno opazovati, oceniti in izbirati. V tem smo bili kar uspešni.
Varovanje z vrvjo smo morali uporabiti še enkrat, preden smo prišli do vrha Begunjščice na 2060 metrih. Od Ljubelja do vrha smo hodili tri ure in pol. od tega po grebenu kar polno uro. Kmalu po sončnem vzhodu se je pooblačilo, padlo je tudi nekaj snežink.
Na vrhu pa je bilo nebo brez oblakov, proti zahodu se je videlo zelo daleč. Močno je pihalo, zato smo se hitro spustili do zavetrja, kjer smo se lahko okrepčali.
Na povratku smo se odločili za spust po Šentanskem plazu. Zaradi dobrih razmer smo hitro izgubljali višino, tako da smo bili v uri in četrt pri srednji postaji žičnice. Še nekaj časa in na Ljubelj smo prišli spet po šestih urah in 25 minutah.
Sobotni dan smo lepo izkoristili. Tura je bila zahtevna in uspešna. Zadovoljni spet razmišljamo o novih načrtih.
Spisal: Janez
Kakšnih sto višinskih metrov je bilo te ozke grape, ki nam ni delala težav. Pogled naprej po grebenu pa je obetal kar živahno dogajanje. Že takoj na začetku je bil na ozkem grebenu kamniti stožec obdan s snegom in ledom, brez dobrih oprimkov.
Na vrhu pa je bilo nebo brez oblakov, proti zahodu se je videlo zelo daleč. Močno je pihalo, zato smo se hitro spustili do zavetrja, kjer smo se lahko okrepčali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar