Monte Siera, 12.10.2019

Monte Siera 2.443 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Maks, Sašo, Stojan, Marko, Nevenka, Antonija, Klavdija, Tomaž
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: 1.530 m
dolžina: 14,3 km

Za oktobrsko turo je bila izbrana Monte Siera, v zahodnih Karnijskih Alpah. Po opisu je to zahtevna gora, zato je bila potrebna tudi ustrezna oprema.

Devet se nas je v zelo zgodnih urah odpeljalo preko Trbiža po avtocesti do Tolmezza in nadaljevalo severozahodno po regionalni cesti proti Sappadi.

Že po mestu Ovaro smo zavili na lokalno cesto v dolino Pesarini. Po treh urah vožnje smo pred zaselkom Culzei parkirali na višini 970 m. Na izhodišču je tabla z označenim časom ene ure in pol do prelaza Siera.

Ozka betonska cesta je na začetku kar strma. Ko pa smo zapustili vasico in prišli na makadamsko gorsko cesto, je bila pot položnejša in se v dolgih, zelo blagih serpentinah vzpenjala proti prelazu in istoimenski planini Siera, 1590 m.

Hodili smo predpisano uro in pol. To je pašna planina s tekočo vodo iz zajetja in precej veliko zgradbo, nam neznanega namena.

Na tem sedlu se cesta zaključi in se steza spušča severno v dolino Val del sole (Sončna dolina) z večjim mestom Cima Sappada. Tukaj smo se ustavili le za kratek čas. Potem smo prečkali potoček, takoj nato pa se vzpenjali strmo navzgor med macesni in borovim ruševjem.

Macesnov je vedno manj, še vedno je pot zelo strma. Skupina je obmolknila, stope so bile velike, prišli smo do odcepa za levo ali desno varinato vzpona. Po programu smo šli desno, po levi pa se bomo vračali.

Malo višje je bilo tudi rušje redkejše, prišli smo na široko, sem in tja z rušami poraslo melišče, nato v grapo z navaljenimi skalami in pod samo ostenje gore na višini 2000 m.

Nad gozdno mejo se je odprl pogled na gorovje na nasprotni strani, v paleto jesenskih barv odete gozdove in rastlinje ob vznožju.

Mi pa smo se opremili s pasovi in čeladami, pospravili smo palice in se pripravili na več kot štiristo metrov visok vzpon prve in druge težavnostne stopnje, zaradi česar smo tudi izbrali to goro.

Navpična stena pred nami je bila videti neprehodna. Stopali smo v razpoke, iskali stope in oprimke. Že takoj na začetku smo morali biti zbrani in pazljivi pri vsakem koraku.

Pojavile so se rdeče pike, ki so nam vsaj malo olajšale orientacijo. Na poti ni klinov, ne jeklenic. Le navpična stena v grapi, ki traja in traja. Vmes je nekaj sidrišč za varovanje, vendar jih nismo izkoristili, čeprav smo v nahrbtnikih imeli potrebno opremo.

Iz žleba, kjer smo hodili, je bilo videti le košček neba. Potem smo prišli na oster greben, ki smo ga le prekoračili, odtod pa v drugo razpoko, enako navpično in težavno. Od tod smo prišli na prav tako strmo čistino z drsečim gruščem, delno poraščenim s travnato rušo.

Končno je strmina le nekoliko popustila in – bili smo na vrhu. Za vzpon smo porabili 4 ure in 30 minut, samo za plezalni del pa dve uri. Čestitali smo drug drugemu, v mislih pa je že bila skrb na zahteven povratek.



Vreme je bilo lepo, dobro se je videlo tudi daleč na sever proti Visokim Turam z Grossglocknerjem.

Na zahodu Dolomiti s Cristalom in Tofanami nad Cortino ter okoliški vršaci Karnijskih Alp. Kar nekaj od teh smo člani gorniške skupine v preteklosti že osvojili.

Nismo veliko počivali. Okrepčilo, skupinska fotografija in že smo vstopili v drugo traso, ki je bila enako težka kot prva, le žleb je bil nekoliko širši. Zelo pazljivo smo začeli, ker je bil na strmi stezi pesek.

Nadaljevanje je bilo zelo podobno kot pri vzponu, pa še krušnjivih mest je bilo več. Kar nekajkrat je bila noga prekratka za varnejšo stopinjo. Le na enem mestu je bilo nekaj klinov in kratka jeklenica.

Maksimalna pazljivost je bila potrebna na celi progi. Ko smo končno prišli na varnejšo stezo, smo si  lahko oddahnili. Le nekaj poti nam je še ostalo do planine Siera, kjer smo si malo bolj odpočili.

Zgradba, ki je zjutraj samevala, je medtem oživela. Pred hišo je stal avto, gospa in gospod sta nas pozdravila, ko smo sedeli ob njihovi pokriti mizici.

Čakal nas je le še povratek po dolgi skoraj ravninski cesti do našega izhodišča. Celotna tura je trajala 8 ur in 30 minut, analizo pa smo napravili pri Gorencu v Kranju.

Spisal Janez



Relive

 

Ni komentarjev:

Objava komentarja