Wilder Kaiser in bavarska cukra, 5.-8.9.2019

PD Rašica
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznik Zlatko
udeleženci:  Ruža, Erika, Leonida, Danica, Boris, Ana, Miriam, Vida J., Majda K., Stanka, Franc, Zdenka, Nikolaj, Jože, Vida P.,  Andreja Pa., Rok, Marjeta, Dunja, Ivan, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Andreja Pr., Marjeta, Cvetana, Alenka Sa., Kinč, Irena, Dušan, Alenka St., Danica, Janja, Mateja, Ema, Meta, Nevenka, Darja, Dolfe, Majda Z.
skupno trajanje izletov: 15 h 15 m
skupna višinska razlika izletov: 1.740 m
skupna dolžina izletov: 29 km


Jesenski večdnevni alpski izlet je imel ime 'Wilder Kaiser in bavarska cukra'. V četrtek zgodaj zjutraj smo se odpeljali v Avstrijo. Skozi Lienz, predor Felbertauern in Kitzbühel, do kraja Söll na Tirolskem.

Zapeljali smo se do spodnje postaje gondole na Hohe Salve. Z vmesnim prestopanjem smo se odpeljali na vrh 1828 m visokega hriba, ki je izreden razglednik z razgledom na Wilder Kaiser, Visoke Ture, Zillertalske Alpe in tudi na preostanek Kitzbilskih Alp, v katerih se nahaja.

Mi smo imeli malo slabše vreme in malo manj razgledov. A bilo je suho, brez padavin. Program je predvideval grebensko prečenje, gori, doli, do vrha Hartkaiser. Ker pa so bile za tretjo uro napovedane padavine in ker smo imeli dnevne karte za žičnice, smo program spremenili.

Z gondolama smo se odpeljali nazaj v Söll. S spodnje gondole smo gor in dol grede lahko opazovali Gruberhof, kmetijo, kjer v nanizanki Bergdoktor živijo Gruberjevi. Žal ne bo časa, da bi jo obiskali, je takrat še veljalo.

Iz Sölla smo se z avtobusom odpeljali do kraja Scheffau am Wilden Kaiser in spet sedli v gondolo. Odpeljali smo se do zgornje postaje Brandstandl na našem grebenu in si tako znatno skrajšali pot proti Hartkaiserju.

Nadaljevali smo peš do jezera Jochstub'n See. Ustavili smo se tudi v koči Jochstub'n. Koča je bila zelo prijetna, kot že prej gostinski obrat na Hohe Salve. Tu se znajo iti turizem.




Na tem koncu je smučarsko območje SkiWelt, največje smučarsko območje v Avstriji, z 284 km smučišč, 90 gondolami ter žičnicami in 81 kočami. Samo letos bodo v žičniške naprave investirali 52 milijonov evrov.

Nadaljevali smo s pohodom proti Hartkaiserju in ob poti je bilo vedno več animacij za otroke in odrasle. Vreme je zdržalo in ravno ko smo končali z ogledom animacij in stopili pod streho je pričelo deževati.

Z moderno gondolo iz leta 2017 smo se odpeljali v Ellmau. Prej je tu 44 let vozila železniška vzpenjača. V Ellmau nas je čakal avtobus in nas odpeljal v Söll. Nastanili smo se v hotelu Austria v centru vasice.


Naslednji dan je sledila prva nemška tura. Odpeljali smo se v Wörgl in tam zavili na avtocesto proti Innsbrucku. Po kakšnih 20 kilometrih smo zavili proti Achensee, največjemu tirolskemu jezeru. Kmalu za jezerom je avstrijsko-nemška meja. 

Kmalu po prečkanju meje smo parkirali na parkirišču Bayerwald, v za nas novi alpski skupini, Bayerische Voralpen, eni od sedmih nemških alpskih skupin.



Daniel Coral [CC BY 3.0], via Wikimedia Commons
Namenili smo se na vrhova Roßstein (1.691 m) in Buchstein (1.701 m). Čeprav sredogorska vrhova, sta s svojimi prepadnimi stenami zelo atraktivna. Na sedlu med njima pa stoji koča Tegernseer Hütte (1.650 m).

Nam jo je vreme toliko zagodlo, da zaradi megle nismo videli te atraktivnosti. Na vzponu smo se razdelili, del je šel po krajši poti, po lažji ferati, ostali pa naokoli po normalki.

V mokri skali je bilo oboje zoprno in kar trajalo je, da sta se obe skupini srečali v koči. Prva skupina se je v megli dodatno razbila in nekaj udeležencev je samih, brez vodnika prišlo na Roßstein.

Pa smo se kljub rahli zmedi našli, sestopili do koče in počakali drugo skupino. Vsi skupaj smo sestopili po normalki, Spodaj pod vrhovoma se je megla vsaj toliko razkadila, da smo videli vrh Roßsteina in kočo.

Mokre skale so toliko podaljšale turo da smo morali nekoliko spremeniti program. Po prihodu na parkirišče smo se odpeljali do jezera, po katerem se imenuje naša današnja koča, Tegernsee.

Sprememba v programu je bila ta, da smo se namesto postanka ob jezeru, le peljali mimo. Itak se je ulilo. Po avtocesti smo se odpeljali v Avstrijo in takoj za mejo pri Kufsteinu zavili proti Söllu.


V soboto smo imeli najslabšo napoved, dopoldne dež, popoldne morda malo bolje. Planirana tura v Wilder Kaiser je bila zato nekoliko skrajšana.





Namesto slapov Schleier in Stegenb, planine Regalm in razglednika Baumgartenkopfl, smo se zapeljali na planino Wochenbrunner Alm, kamor bi po prvotnem načrtu sestopili.




Od tu smo skočili do koče Gaudeamushütte. Padal je dež in namesto, da bi bili v koči veseli da imajo obisk v takem vremenu, so nam očitali, da se nismo najavili in da nimajo osebja.

Pa smo le naredili toliko prometa, da smo bili na koncu deležni tudi nekaj prijaznosti. Sestopili smo nazaj do Wochenbrunner Alm. Tu je razkošna tirolska koča, kjer se je tudi v tem vremenu trlo ljudi.

Iz planine smo se odpeljali v Ellmau na ogled ordinacije gorskega zdravnika. Dež je med tem prenehal in po klančku smo se povzpeli do ordinacije nad Ellmauom.

Dr. Gruberja ni bilo, gotovo je delal na kakšnem nujnem primeru na terenu. Sestopili smo nazaj v Ellmau in se odpeljali v sosednjo vasico, Going am Wilden Kaiser.


Vasico med snemanji serije Gorski zdravnik uporabljajo za zunanje posnetke cerkvice, trga, lekarne in gostilne. Ker ni bilo videti ne gostilničarke, ne lekarnarke, ne zavarovalničarke, ne Anne, ni bilo povsem jasno na katerem nujnem primeru ta dan dela gorski zdravnik.

Ob odhodu iz Goinga je padla ideja da skočimo še do kmetije Gruberhof, ki smo jo opazovali prvi dan iz gondole. Zapeljali smo se v Söll. Nekateri so odšli v hotel, najbolj zagnani pa peš do kmetije.



Tja sicer vozi tudi traktor, ki prevaža potnike v pokriti prikolici. Plačljiv je tudi ogled kmetije, mi smo se zadovoljili s tem da smo jo videli od zunaj.




Ob povratku v Söll smo zavili še v lokalno pivnico, kjer smo srečali večino tistih, ki do Gruberhofa  niso odšli.


Zadnji dan izleta je bila na vrsti spet Nemčija. Poslovili smo se od hotela in se preko Kufsteina odpeljali proti Wendelsteinu. Wendelstein (1.838 m) je vrh v Bavarskih predalpah na katerega so leta 1912 speljali zobato železnico.

S to železnico smo se zapeljali tudi mi. Kakšne pol ure traja vožnja po slabih 8 km dolgi progi. Na zgornji postaji je koča Wendelsteinhaus.

Od tu smo peš krenili na vrh, kjer je razgledna ploščad in observatorij, ki je tu postavljen zaradi povprečnih 120 jasnih noči letno.

V daljavi smo videli Hohe Salve iz prvega dne in Wilder Kaier iz drugačne perspektive. Vreme se je hitro slsbšalo in ob našem odhodu z vrha je začelo rahlo snežiti.

Ob prihodu na plato zgornje postaje smo skočili še do cerkvice Wendelsteinkircherl, ki je najvišje ležeča cerkev v celotni Nemčiji.




Pred odhodom v dolino smo se pogreli v koči. Sestop je bil prvotno predviden peš, pa je vreme to preprečilo in tudi v dolino smo se odpeljali z zobato železnico.




Odpeljali smo se v dežju, ki nas je spremljal celotno pot domov. Vreme nam na celotnem potovanju ni najbolj služilo, a smo vseeno več kot uspešno izpeljali vse skupaj.





Spisal Tomaž


Ni komentarjev:

Objavite komentar