udeleženca: Primož, Tomaž
skupno trajanje: 22 h
skupna višinska razlika:cca 2200 m
S Primožem sva se odpravila na ogledno turo, na razgledne poti okoli Mont Blanca. V ponedeljek zjutraj sva se odpeljala proti Aosti. Po dobrih 7 urah sva prispela v deževni Courmayeur. Vremensko napoved sva poznala in dež prvi dan naju ni motil, za vse naslednje dni je bil namreč odlična napoved.
Po ogledu mesta in izhodišča gondole za potrebe izleta sva se odpeljala v dolino Val Veny. Imela sva več možnosti prenočitve in pristala sva v koči Monte Bianco na višini 1700 m. Koča je ob cesti, kar je bilo v deževnem vremenu precej prikladno. Celo popoldne in celo noč je lilo kot iz škafa.
Zjutraj pa sva se zbudila v sončno jutro. Po zajtrku sva direktno iz koče odšla na krožno pot. Najprej vzpon do koče Maison Vieille. Koča leži na travnatem sedlu in ima razgled na Mont Blanc de Courmayeur, ki je s 4.748 m drugi najvišji vrh Alp in sosed originalnega Mont Blanca.
Privoščila sva si jutranjo kavo in občudovala razgled naokoli in malo manj kičasto zunanjost in notranjost koče. Nadaljevala sva po prečni poti nad dolino Val Veny. Pot se je dvignila še za kakšnih 400 m, ves čas pa sva imela odličen razgled na masiv Mont Blanca od Grandes Jorasses na vzhodu pa do Aiguille des Glaciers na zahodu.
Z najvišje točke sva se spustila v dolino Val Veny, tam kjer v dolino pride tudi ledenik Miage. Nekje na koncu tega ledenika je jezero Miage. Jezero je pravzaprav v fazi formiranja, saj se vanj steka voda talečega se ledenika in z ledenika se tudi posipa pesek v jezero.
Po dolini sva se z nekaj vzpona vrnila do avta pri koči Monte Bianco in se odpeljala v Francijo. Pot gre seveda čez sloviti tunel Mont Blanc, ki je zlatarsko drag, 55 € hočejo za povratno karto. Tunel je torej 4x dražji od karavanškega v obe strani, pol daljši in še grši kot karavanški.
V Franciji nisva šla takoj v Chamonix, temveč v nasprotno stran, do soteske Diosaz, ki jo oglašujejo kot eno najlepših sotesk v Franciji. Pa ni nič posebnega in naju ni navdušila. Tudi vhodni kompleks zgradb deluje bolj od boga pozabljeno, gostinska ponudba pa je tudi skromna.
Po ogledu soteske sva se odpeljala V Chamonix poiskat kamp. V prvih dveh kampih nisva imela sreče, saj sta bila polna. Nevede sva v Chamonix prišla ravno ob začetku maratona Ultra-Trail du Mont Blanc in to je bil razlog, da sva morala poiskati tretji kamp, malo ven iz centra. Tu sva dobila prostor, a tudi bolj za las.
Postavila sva šotor in se nato z mestnim avtobusom odpeljala v mesto na večerjo in po nakupih, večer pa preživela ob dobrem francoskem vinu pred šotorom z razgledom na Dru, Aiguille du Midi in skoraj na Mont Blanc, ki se je skrival pobočjem proti Aiguille du Midi.
V sredo zjutraj sva se s prvim avtobusom odpeljala v center, kupila zajtrk, spila kavo in nato s prvo gondolo na Brevent, 2525 m visoko. Brevent je na začetku grebena na nasprotni strani masiva Mont Blanca. Zaradi tega je greben zelo razgleden.
Na vrhu sva pozajtrkovala, nato pa sva se spustila do srednje postaje Planpraz in po razgledni prečni poti do koče in gondole La Flégere. Od tu sva se za kakšnih 500 višincev vzpela do zgornje postaje sedežnice in po prečki nadaljevala do jezera Lac Blanc.
Kar dolga je bila do tu, 5 ur sva rabila od Breventa. Zato je bil čas za kosilo. V koči ob jezeru so imeli omlete na različne načine in ne prav poceni a dobro vino. Sestopila sva direktno na La Flégere. Od tu sva sestopila v dolino. Planinska pot se ne konča prav daleč od kampa, če ne zaideš in lomastiš okoli golf igrišča.
To je bilo to za ta dan, izredno razgledna pot. Pa tudi dan sva izbrala pravi, z jasnim sončnim vremenom in svetlobo primerno za fotografiranje.
V četrtek že ni bilo več tako idealno. Pravzaprav jutro še. Spet prvi avtobus v center, trgovina in kava. Novo je bilo to, da so v cilj prihajali udeleženci enega od petih maratonov, tretjega po težavnosti.
TDS (Sur les Traces des Ducs de Savoie), dolžina 119 km, 7.250 m višinske razlike. Ob najinem prihodu so v cilj prihajali tekmovalci okoli 450. mesta. Zmagovalec je bil v cilju že od 8h zvečer prejšnjega dne.
Midva pa sva jo mahnila do gondole v nasprotni breg kot prejšnji dan, na Plan de l'Aiguille. Oziroma jaz še višje, na Aiguille du Midi.
Kljub zasoljenim cenam sva za nakup karte čakala 20 minut. Na srednji postaji sva se ločila, Primož me je odšel čakat do koče Plan de l'Aiguille, jaz pa sem se odpeljal na Aiguille du Midi. Gondola pripelje na 3.777 m, potem pa še dvigalo, na katerega čakaš pol ure, do zgornje terase na 3.842 m.
Razgledi so fantastični, Mont Blanc je kot na dlani, a vseeno je vse skupaj postavljeno na silo v naravno okolje. Sploh ker se trume obiskovalcev sploh ne zavedajo višine in temperatur na taki višini. Nekateri pridejo oblečeni skoraj, kot da gredo na plažo.
Ta dan je bilo sicer kar toplo in tudi precej jasno. Občutneje se je pooblačilo ravno ko sem se odpeljal nazaj na srednjo postajo. Pri koči kjer je čakal Primož sva si omislila zajtrk.
Sledila je prečna pot do ledenika Mer de Glace. Ta je z 12 km dolžine najdaljši ledenik v Franciji in se premika s hitrostjo približno 1 cm na uro.
Do razgledne ploščadi in hotela nad ledenikom pripelje zobrata železnica iz Chamonixa, z gondolo pa se je možno spustiti prav na ledenik in si ogledati ledeno jamo.
Midva sva sestopila peš in spet se je pot končala prav blizu najinega kampa. Pravzaprav sva imela srečo, da sta bila kampa v centru Chamonixa zasedena.
S prihodom v kamp se dan še ni zaključil, za potrebe izleta sva si ogledala še izhodišče za dvatisočak Aiguillette des Posettes in sestop v kraju Le Tour.
Ob povratku sva se ustavila še v prijazni vasici Argentière in si privoščila večerjo v najbolj obljudenem lokalu v vasi. Ob večerji sva poklepetala z nemškim parom, ki se je pridružil za veliko mizo in družno smo "bentili" nad francoskimi cenami.
Tako sva tudi zaključila najino ogledno turo. Naslednje jutro sva podrla šotor, se odjavila in odpeljala v Ljubljano. Ogledna tura je uspela, obiskala sva vse po planu. Zanimivo je tu okoli Mont Blanca. Le precej drago je in tudi turizma je kar preveč za moj okus.
Spisal Tomaž
V sredo zjutraj sva se s prvim avtobusom odpeljala v center, kupila zajtrk, spila kavo in nato s prvo gondolo na Brevent, 2525 m visoko. Brevent je na začetku grebena na nasprotni strani masiva Mont Blanca. Zaradi tega je greben zelo razgleden. 
Ta dan je bilo sicer kar toplo in tudi precej jasno. Občutneje se je pooblačilo ravno ko sem se odpeljal nazaj na srednjo postajo. Pri koči kjer je čakal Primož sva si omislila zajtrk.
Sledila je prečna pot do ledenika Mer de Glace. Ta je z 12 km dolžine najdaljši ledenik v Franciji in se premika s hitrostjo približno 1 cm na uro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar