Monte Adamello, 18. - 19.8.2012

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Nevenka, Marjan, Slavko, Radoš, Robert, Edo, Primož, Tomaž

1. dan
Koča Paolo Prudenzini 2235 m
trajanje: 2 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m

2. dan
Monte Adamello 3539 m
trajanje: 12 h 25 min
višinska razlika: 1350

Avgustovska tura gorniške skupine nas je spet popeljala v Italijo, na tritisočak Monte Adamelo v alpski skupini Adamello-Presanella. Gre za ledeniški tritisočak, ki je znan po tem da so se na njegovih ledenikih bojevali med prvo svetovno vojno.

Adamello je za nas rašičane zanimiv še po tem da je v knjigi Najvišji vrhovi v Alpah kot avtor opisa napisan Primož, ki je dejansko opisal Mon Viso, avtor Adamella pa je Črt, ki smo si ga malo privočili glede časovnice prvega dne in točke kjer se zagleda vrh Adamella.

V soboto zjutraj se nas je 9 gornikov s kombijem prek Fernetičev odpeljalo v Italijo. V Bresci smo zavili z avtoceste in se mimo jezera Iseo in po dolini Camonica pripeljali do izhodišča Fabrezza. Parkirali smo pri koči, oziroma bolj hotelu Stella Alpina.

Po gorski cesti, primerni bolj za terence, kot za planince, smo se strmo dvignili do planine in potem bolj zložno mimo dveh jezer do koče Paolo Prudenzini. Koča je stara, dotrajana in grda, osebje pa prijazno in hrana dobra.

Ob vinu nam je čas hitro minil, spali smo v kocki pogradov tri krat tri, tri ležišča, tri nadstopja. Do najvišjega pograda je bil kar plezalski vzpon težavnosti III-, če nisi izbral ferate oziroma lojtre.

Zjutraj po zajtrku smo se še v temi z lučkami odpravili proti sedlu Salarno, kjer se začne ledenik. Pot je bila vedno bolj strma in višje tudi zoprna, čez balvane gnajsa, kjer je bilo potrebno paziti na vsak korak.

Po treh urah smo prišli na sedlo Salarno in uzrli največji italijanski ledenik, Pian di Neve. Na naši levi smo videli tudi že naš cilj, Monte Adamello, kako uro prej kot ga je videl Črt.

Med natikanjem derez je Janez ugotovil da s seboj nima pravih in da te niso nastavljene. Zbrali smo orodje in z Robijem sta poservisirala dereze.  Formirali smo naveze in stopili na ledenik, ki je precej raven. Imel je več razpok kot smo pričakovali, predvsem pa je bil zelo obljuden. Zgleda da smo uleteli ravno v rush hour.

Pot po ledeniku se konča na grebenu od koder je še cca 250 višinskih metrov kopnega do vrha, ki smo ga osvojili ob 11h dopoldne. Vreme fantastično, razgledi še bolj.





Po pol ure smo sestopili po poti pristopa. Na ledeniku smo ponekod hodili kar po vodi toliko se je poznala kasnejša ura. Na sedlu smo pospravili tehnično opremo in se po zoprni poti čez balvane gnajsa spustili do koče na zasluženo pivo.

Čakali sta nas še dve uri sestopa do avta in še šest ur vožnje do Ljubljane kamor smo se utrujeni in zadovoljni vrnili malo čez polnoč.

Spisal Tomaž






Ni komentarjev:

Objava komentarja