Bevkov vrh, 30.4.2011

Bevkov vrh 1051 m

udeleženci: Janja, Jix, Paz, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 2 h 31 min
višinska razlika: cca 500 m
dolžina: 9 km

Dokaj neobetavna vremenska napoved in borna kondicija neredne udeleženke voluharskih avantur sta botrovali izbiri Bevkovega vrha kot skromnejšega cilja sobotnega podviga.  Ob jutranji kavici na škofjeloškem OMV-ju je naša modrovanja in krajšo znanstveno razpravo o fenomenu Bevkovega vrha preglasila družba domačinov, ki se je ob kozarcih rdečega že veselo pripravljala na prvomajsko kresovanje.

Nepogrešljivi Šarmin nas je sprva usmeril proti Selški dolini, vendar smo po spretnem manevru kapitana Tomaža kmalu zapeljali v pravo smer proti Trebiji in naprej proti Cerknem. Po dokaj utrujeni cesti, v katero se na nekaterih delih globoko zajeda potok Hobovščica, smo se pripeljali do vasi Sovodenj, kjer smo zapustili naša srebrna konjička in k nogam krenili proti vrhovom Škofjeloškega hribovja. 

Dež, ki so ga obljubljali nezmotljivi vremenarji, je čudežno pojenjal in proti Bevkovem vrhu smo se vzpenjali, skupaj s čarobnimi jutranjimi meglicami. V vasici, ki smo jo krstili za Srednjo Sovodenj in iz katere je lep pogled na obenem krščeno Zgornjo Sovodenj, smo s položne smeri skrenili na strmejšo pot. 

Ta je utišala neredno udeleženko voluharskih avantur, zato pa toliko večje veselje naredila Jixu, ki je ves čas neutrudno priganjal popotniško čredo in jo vestno označeval z neusahljivimi potoki sline. Nekoliko manj navdušen je bil dostojanstveni Paz. Strmine mu ne dišijo preveč, povrhu vsega mu je norčavi bokser že pošteno najedal pasje živce. Vrh smo dosegli v pičlih 40-ih minutah.

Po preoblačenju, okrepčilu in zadovoljitvi nikotinskih odvisnikov smo iz nahrbtnikov navdušeno izvlekli knjižice planinske transferzale, na katere je nekaj minut hoda od vrha, pri kapelici, čakal žig. Lahkoten korak nas je po gozdnem grebenu pripeljal do veličastnih gorskih pašnikov in deležni bi bili čudovitega razgleda na okoliška hribovja, če ga ne bi zastirale že na začetku omenjene meglice, ki so dokaj neuvidevno prekrile tudi našo kapelico.

Naprezali smo oči, Tomaž je k iskanju tiho nagovarjal Šarmina, še psa sta vneto vohljala naokrog, … Nič. Kapelica se je skupaj z žigom ugreznila v zemljo. En sakralni objekt manj v življenju v nikomer ni sprožil večjih občutkov obžalovanja, nasprotno bi se zgodilo, če na poti ne bi našli oštarije.


Robertova ugotovitev je bila sicer neke vrste tolažba našemu vodniku, vendar je hkrati jasno izražala želje in potrebe vodenih, zato nas je Tomaž, mimo gorskih kmetij, ovac in osla, odločno popeljal do izhodišča, kjer so nas pričakali sonce, hladni napitki in nekaj vaških posebnežev, ki so nam izdatno popestrili že tako prijetno nasmejano predpraznično sobotno dopoldne.

Spisala Janja


Ni komentarjev:

Objava komentarja