Struška, 10.4.2011

Zijalke 1875 m, Veliki vrh 1944 m


udeleženci: Vasja, Albina, Paz, Tomaž, Primož
trajanje: 6h 53min
višinska razlika: cca 1100 m
dolžina: 11,3 km


Izbrali smo zanimiv in morda med turisti manj znan vrh masiva imenovanega Struška, ki sodi v Karavanke. Leži med bolj znanima gorama Stolom na vzhodu in Golico na zahodu.

Zasedba navdušenih pohodnikov se je nabrala ob šesti uri zjutraj, seveda smo si kot ponavadi na poti ob gorenjski avtocesti privoščili še jutranjo kavico, nato pa smo krenili proti Jesenicam.

Naše izhodišče je bil Javorniški Rovt, pot nas je vodila mimo doma Trilobit, gozdna steza je bila nekoliko strma, izbrali smo počasen tempo in vztrajno nabirali višino.

Čez čas smo zapustili gozdnat teren in dosegli travnato ter deloma zasneženo pobočje, kjer sva s Tomažem eksperimentirala z makro fotografsko tehniko in fotografirala prve manjše gorske cvetlice, bil pa je tudi zelo dober razgled na Julijske Alpe in druge skupine Alp v daljni in bližnji okolici.

Proti vrhu prvega cilja, Zijalk, smo hodili skozi ruševje, snega pod nogami je bilo vedno več, pod snegom pa je bilo vedno več pasti, začelo se je udirati in modro smo ugotavljali, da bi poleg gamaš koristile tudi krplje.

Tehnično najzahtevnejši je bil sestop z Zijalk, vsakih pet korakov se je namreč vsakemu od nas vdrlo do pasu, no, Pazu seveda ne, njega so bolj motile veje ruševja, zaradi katerih je lastniku uhajal, največkrat za hrbet.


Na Veliki vrh smo dostopili po grebenu, lepo se je videlo na avstrijsko stran, pihal je severovzhodnik. Na vrhu smo si privoščili kratko pavzo, s Tomažem sva naštudirala pot za naprej, namen je bil priti do Kočne (sedla), kar je nekaterim udeležencem nekoliko povzdignilo tlak, saj ime spominja na zahteven vrh v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Srečali smo še nek par, sicer znanca Albine in Vasje, skupaj smo nato sestopili do bližnje koče na pobočju Struške, ki je menda odprta celo leto, zato bi bila tudi primerna kondicijska zimska destinacija, smo pomislili.




Po prisluženem pivcu in od sonca razvajeni smo se po serpentinasti gozdni poti (Kočno smo izpustili) premaknili nižje, do našega izhodišča, ker pa je bilo vreme odlično in družba dobra, smo se zataknili še v domu Pristava v Javorniškem Rovtu.

Izlet se je s tem končal, sledil je Ljubljana ekspres.  

Spisal Primož

Ni komentarjev:

Objava komentarja