Grintovec 2558 m
udeleženci: Paz, Primož, Robert, Tomaž
trajanje: 6h 35min
višinska razlika: cca 1760 m
dolžina: 11,3 km
Kot skoraj vsako pomlad smo si tudi letos omislili kondicijsko turo na Grintovec. Zaradi El Clásica smo turo sprva planirali v soboto, vendar je bila vremenska napoved za nedeljo boljša, spanca pa je bilo tako nekoliko manj.
Ob 6h zjutraj nas je Primož pobral po Brodu in odpeljali smo se proti Kamniški Bistrici. V Kamniku smo opravili z obredom jutranje kave in malo čez sedmo smo bili na izhodišču, malce naprej od Žagane peči. Zapeljali bi se še malo naprej, pa je pižo malo zaštrajkal na luknjasti cesti.
Oprtali smo si nahrbtnike in se po cesti, ok kateri je bilo vse polno čemaža, podali do spodnje postaje tovorne žičnice. Od tu pa v breg, ki je bil kopen vse do melišča pod Kokrskim sedlom. Hitro smo se vzpenjali in bili po uri petinštirideset na sedlu. Koča je bila seveda zaprta, saj tu še velja podjetniška miselnost iz sedemdesetih.
Pihalo je k pr' norcih, čez vrh Grintova pa so se podili oblaki. »Pestro bo« smo menili in se podali naprej. Pod Streho smo si namontirali dereze in v roke vzeli cepine, jaz v drugo roko še povodec, da ne bi Paz bezljal po Strehi, ki je po strmini in v teh pogojih na zgornji meji Pazovih sposobnosti.
Snega prav veliko niti ni bilo, bil pa je pomrznjen. Veter, ki je vlekel čez sedlo se je umiril, umiril se je tudi oblak, točno na Grintovcu in od razgleda ni bilo nič. V vidljivosti cca 20 m smo prilezli na vrh. Tu se nismo prav dolgo zadrževali, hitro smo sestopili in na koncu Strehe spet prišli ven iz oblaka.
Hitro smo bili na sedlu in še hitreje na koncu melišča, saj smo se po njem lepo odsmučali na gojzarjih. Še 600 višincev po gozdu in spet smo bili pri avtu. Na poti nazaj smo se ustavili v spominskem parku in obiskali Čevla in Humarja, potem pa še v domu v Kamniški Bistrici na pijači, kjer smo opazovali kako se je vreme zrihtalo in vrh Grintovca ni bil več v oblaku. Bo pa drugič več sreče z razgledom.
Spisal Tomaž
Ni komentarjev:
Objavite komentar