Turska gora, 23.4.2011

Frischaufov dom na Okrešlju 1396 m
Turska gora (skozi Turski žleb) 2251 m 

udeleženci: Tomaž, Primož,  Robert
tranjanje: 8h 35min
višinska razlika: cca 1260 m
dolžina: 9,2 km

Bližajoči se prazniki in s tem povezanih nekaj prostih dni so naše običajne nedeljske izlete prestavili na druge dni. Prvi praznični paket prostih dni se je za nas pričel v soboto, z obiskom Turske gore.

Ob 4.55 z avtomobilom poberem Primoža, skupaj se zapeljeva do Tomaža in že jo mahamo proti Logarski dolini. Malo čez šesto sem parkiral avtomobil na parkirišču pri koči pod slapom Rinka, naši izhodiščni točki. Preoblačenje, preobuvanje ter Tomaževo zajtrkovanje nas je na parkirišču zadržalo do 6.30. ure, nakar smo se zapodili v hrib.

Pot nas je peljala mimo slapa Rinka, izvira Savinje do Frischaufovega doma na Okrešlju. Ker je bil današnji plan priti skozi Turski žleb na Tursko goro, sva s Tomažem v koči naročila tursko kavo (ja vem, piše se s š-jem).

Po postanku smo malo čez sedmo uro nadaljevali pot proti vrhu. V prelepem sončnem jutru smo dosegli snežno mejo in pred seboj zagledali Turski žleb. Ravno na snežni meji se nahaja tudi velika skala na kateri je nekaj spominskih plošč, v spomin na v gorah preminule planince. Med ostalimi najbolj izstopa plošča postavljena v spomin leta 1997 tragično preminulih gorskih reševalcev.

Dobrih 100 višinskih metrov smo gazili po mehkem južnem snegu, nakar je zaradi sence in nižjih temperature podlaga postala čedalje trša. Ustavili smo se, si nataknili gamaše, dereze in čelade ter zagrizli v hrib. Višje kot smo bili, strmejši in v bolj leden breg smo se vzpenjali. Zaradi padajočega kamenja ni bilo časa za počitek, tako, da smo na vrh žleba prisopihali precej utrujeni, vendar zadovoljni.

Do našega cilja, vrha Turske gore nas je ločilo le še prečenje grebena in po dobrih treh urah in pol od izhodišča smo desegli naš današnji cilj. Na vrhu smo pomalicali, se odžejali, nadihali in se v prelepem vremenu naužili pogledov na okolico. Planjava, Brana, Mali podi, Skuta, Grintovec, Mrzla gora, vse to je bilo kot na dlani.

Na poti v dolino se nam je prvič zataknilo v Turskem žlebu, kjer je bilo zaradi strmine in poledenele podlage potrebno sestopati ritensko. S Tomažem nisva imela večjih težav, Primož pa je sestopal veliko prepočasi. Izven žleba, umaknjena od padajočega kamenja sva po polurnem čakanju že malce nervozna pogledovala proti izhodu iz žleba nakar zaslišiva precej močan pok.

Pogledava v smeri ropota in vidiva kako ostanki raztreščene velike skale letijo proti nama. Ubrano odvrževa nahrbtnika in istočasno opozoriva en drugega “u pi…. bejžva”! Precej velik kos raztreščene skale se je ustavil v mojem nahrbtniku. H vala bogu v tistem zagledava Primoža kako je končno izstopil iz žleba. Malce zelen v obraz nama prične razlagati, kako je velika skala švignila nekaj metrov mimo njega.

Na poti proti zasluženi pijači v Frischaufov dom predebatiramo dogodke v žlebu in nujnost čim hitrejšega izhoda iz grap.

Drugič pa se nam je zataknilo v koči na Okrešlju. Zabava za nas in ostale goste terase se je pričela ko nam je Tomaž prinašal pijačo, z mojo pikro pripombo, “nas pa streže najbl smotan kelner”.

Po naslednjo pijačo sem se samozavesten odpravil sam. Hja, ker nesreča nikoli ne počiva mi je uspelo pijačo prinesti vse do naše mize, kjer pa se je vse razlilo, nekaj pa tudi razbilo.

Mislim, da mi ni potrebno posebej poudarjati, ponovno pogosto uporabo besedne zveze “najbl smotan kelner”. Ob odhodu sem hotel pospraviti mizo in prazne steklenice odnesti v kočo. Namero mi je preprečil prijazen Tomažev glas “ti boš ziher kej razbil, pust bom jest”. In je, odnesel, o ja pa tudi po tleh mu je zletelo.

Zabava za celo teraso, šefe šanka je pospremil najine teatralne vložke z besedami “kaj je fantje, tole vam pa dons ne gre njbol od rok”! Pa nam res ni šlo. Dovolj sramote za en dan, bejžmo smo rekli in tudi storili.

Spust v dolino mimo izvira Savinje, slapa Rinke, mimo Orlovega gnezda do parkiranega avtomobila je hvala bogu minil brez zapletov.

Spisal Robi




Ni komentarjev:

Objava komentarja