Kamniška koča na Kamniškem sedlu 1864 m
udeleženci: Janez, Paz, Tomaž
trajanje: 5h
višinska razlika cca 1260 m
dolžina: 10,1 km
To nedeljo je bila določena tura na Kamniško sedlo. Vremenska napovedal je bila za konec tedna kar primerna. Za v nedeljo pa so napovedovali poslabšanje vremena, tudi z dežjem.
Ta vrh mi je zelo domač, saj ga večkrat obiščem predvsem zaradi bližine in relativne zahtevnosti. Za mene kar primerna »sprostitev« od dela na vrtu. Zavedajoč se posledic (možnost padavin) sem potrdil udeležbo.
Tomaž je že v najavi nedeljske ture opozoril, da premaknemo uro naprej. Kljub temu sem prišel pred Kavala eno uro prej. Osebje, ki je čistilo notranjost lokala, je prijazno pojasnilo, da se lokal odpre šele ob 08.00 uri. V svoji nevednosti sem poklical Tomaža in ugotovil, da sem prišel prekmalu. Kavo sva čez uro popila na bližnji OMV črpalki. Ker drugih voluharjev ni bilo, smo se vsi trije (da ne pozabim še psa Paza) odpeljali v Kamniško Bistrico.
Do tja smo opazili dva ali tri osebna vozila. Glede na vreme je bilo to za pričakovati. Planincev ni bilo. Vreme relativno toplo in oblačno. Pot je bila kopna. Sem ter tja šopi spomladanskega cvetja, predvsem rumenih trobentic, na Pastiricih pa predvsem teloh. Tu sva opazila v senčnih legah ostanke snega, ki ga je premagovalo spomladansko vreme.
Vremenska je bila na meji. Malo je deževalo, bolj »rosilo«, zadnjih 400 višinskih metrov pa ledeni dež. Vidljivost je bila slaba, mogoče malo manj kot sto metrov. Pa saj nisva šla zaradi razgleda, saj sva bila seznanjena glede vremenske.
Včasih je potrebno nabirati kondicijo tudi v takih ekstremnih vremenskih pogojih. Proti vrhu Kamniškega sedla je tudi močno pihalo. Nekaj planincev sva kljub slabemu vremenu srečala. Preštela sva jih na prste ene roke (pa ne mizarjeve).
Koča na Kamniškem sedlu je bila zaradi slabega vremena zaprta, zimska soba pa nama je dala zavetje, da sva se preoblekla in pojedla. Mlajši par se je primerno opremljen z navezo odpravil še naprej – mogoče na Brano. Zagrizeni planinci, ni kaj.
Ko sva se podprla, je Tomaž poskrbel še za svojega psa. Pospravila sva za seboj in se odpravila nazaj v dolino. Med potjo sva desno od Pastirice opazila skupino planincev, ki so vadili na snegu. Mogoče je šlo za kakšne reševalce ali kaj podobnega.
Po slabih dveh urah sva prišla v dolino na parkirni prostor, kjer sva pustila avtomobil. Še na obvezno pivo in nazaj v Ljubljano.
Tura je bila kljub slabemu vremenu uspešna. Leden dež in relativno močan veter na vrhu Kanniškega sedla sta turi dala še poseben pečat. Baterije sva si napolnila za nov delovni teden.
Spisal Janez
Ni komentarjev:
Objavite komentar