Viševnik, Mali Draški vrh, 12.3.2011

Plesišče 1801 m,
Viševnik 2050 m,
Mali Draški vrh 2132 m

Udeleženci: Robert, Tomaž, Paz, Primož
Trajanje: 5h
Višinska razlika: 1000 m


Že nekajkrat je bilo v naših debatah v zadnjem času omenjeno, da bi obiskali Viševnik, sorazmerno lahko dostopen dvatisočak. Zato je padla odločitev, vendar je obvezna oprema (dereze in cepin) precej zmanjšala število interesentov, tako smo planili nanj le trije oziroma s štirinožnim prijateljem Pazom štirje kandidati.

Paz pa je bil edini, ki mu, zaradi privilegija seveda, ni bilo potrbno imeti s seboj omenjene obvezne opreme, čeprav je bil ravno tako v nevarnosti.

Štartali smo z Rudnega polja. Pot je potekala ob smučišču in naprej po manjšem koluarju, že na vrhu smučišča smo si nadeli dereze, jaz sem tovrstne obul prvič v svoji pohodniški karieri. Priznam, da je občutek pri hoji z njimi res dober. Vreme je bilo odlično, vendar smo z vrha tako imenovanega Plesišča opazili bližajočo se oblačnost, ki je kot napovedano prihajala z jugozahoda.

Počasi smo nadaljevali po pobočju proti vrhu Viševnika, na vrhu pa smo imeli kratek postanek. Razgled ni bil tako dober zaradi oblačnosti, vseeno se je sicer dalo narediti nekaj fotk. Namen je bil obiskati še Mali in Veliki Draški vrh, zato smo krenili naprej po grebenu, ki malce spominja na rob kraterja. Kmalu smo prišli do Malega Draškega vrha, kjer je prišel na vrsto cepin.

Lotili smo se strmega zasneženega pobočja, za katerega se je izkazalo, da je prevelik zalogaj za Paza, saj je le s težavo premagoval strmino. Zato sta s Tomažem sestopila in počakala spodaj na naju z Robijem, ki sva vztrajala do vrha. Ko sva z Robijem prišla nazaj, smo se začeli vračati nazaj v dolino v smeri Studorskega prevala, tako da smo prišli nazaj do smučišča po drugi poti.

Robi je modro predlagal, da bi v teh koncih na zimskih turah veljalo ostati v večdnevnih variantah z nočitvijo na Pokljuki z okolico.

Na dnu smučišča smo si ob povratku privoščili martinčkanje ob tekočih kalorijah in perspektivne debate. Ob hudomušnem in zbadljivem vzdušju pa smo dobili idejo, da presenetimo gorniškega prijatelja Lukata v njegovem delovnem okolju v manjšem lokalu za Bežigradom, si privoščimo malico in tako združimo prijetno s koristnim. To smo seveda uresničili, tako pa smo naš športni dan zaključili.

 Spisal Primož



Ni komentarjev:

Objavite komentar