Štefanja gora, 13.6.2010

Štefanja gora, 748 m


udeleženci: Janja, Jix, Primož, Robi, Tomaž
trajanje: 3h 14min
višinska razlika: cca 330 m

Načrt za nedeljski športni dan sem zasledila v soboto okrog polnoči, ko sta Robert in Renata na FB-ju šimfala našega skrbnega in zanesljivega gorskega vodnika Tomaža. Pa naj še kdo reče, da socialne mreže niso koristne. Prek nočnega SMS-anja z Robertom sem prišla še do ure in približne smeri pohoda, ki naj bi vodila nekam okrog Krvavca.

Moderna tehnologija nam je torej omogočila, da smo malo po sedmi že pili kavico, moški del ekipe v vodiškem Agipu, jaz doma na balkonu. Meeting point je bila cerkev v Adergasu pri Velesovem pri Cerkljah pri Kranju (za tiste, ki se ne spoznate na Gorenjsko), ob kateri se nahaja prvotni ženski dominikanski samostan, ki so ga leta 1238 ustanovili oglejski patriarhi.

Leta 1471 so ga Turki zažgali. V tistih časih je huronsko zvonenje cerkvenih zvonov, ki nas je tam pričakalo, verjetno še imelo smisel. Sedanjo obliko je poslopje dobilo med leti 1732 in 1771, dominikanke pa so bile leta 1782 deložirane s strani Jožefa II., ki je samostan priredil v vojaško bolnišnico. Danes so v ohranjenem vzhodnem delu stanovanja, šola in župnišče. Zakaj so na večini oken mogočne rešetke, ostaja nepojasnjena skrivnost.

V ritmu zvonenja smo torej odkorakali proti cilju, Štefanji gori ali po gorenjsko Štefani gori.  Destinacija in tajming pohoda sta bila prilagojena številnim dogodkom tega dneva. Poleg slovenskega evharističnega kongresa, ki ga je zaradi nas z urnika brisal Tomaž, so bile tukaj še grozeče zapore cest zaradi maratona Franje in neka menda pomembna tekma, ki se je imela za odvit na črni celini. 

Da naš sprehod le ne bi prekratko trajal, smo si po osvojitvi cilja v oštariji pod vrhom privoščili degustacijo novega Unionovega Grapefruita. Že ob prvem požirku smo bili soglasni, da je kljub grenkemu slovesu istoimenskega sadeža presladek. Ampak ziher je ziher, smo rekli, in naročili še eno rundo. Res je presladek.

Lenobno posedanje na sončku je počasi začelo motiti pogledovanje na uro. Fantje so morali prehitet besne može in dekleta v pajkicah, če so želeli ujet performans zvezd, ki v zadnjem času krasijo Unionove rdeče pločevinke. Še sprehod po prijetnem hladu gozda do še bolj prijetno ogretih avtomobilov in nedeljsko dopoldne je bilo za nami.

Pol smo pa še Alžirce nagonil :)

Spisala Janja



Ni komentarjev:

Objava komentarja