Vajnež, Stol, 6.6.2010

Kamnitnik, 1858 m
Mali vrh, 2017 m
Vajnež, 2102 m
Potoški Stol, 2014 m
Stol, 2236 m
Prešernova koča (Mali Stol), 2174 m

udeleženci: Bozo, Dule, Jure, Renata, Tomaž
trajanje: 10h
višinska razlika: cca 1888 m


Tokrat smo imeli res konkreten plan. Iz doline Završnice mimo Valvazorjevega doma na greben Belščice, po njem do Stola ter spust mimo Finžgarjeve skale in Valvazorjevega doma nazaj v Završnico.

Kot običajno smo se dobili pred biljardnico. Poškodba in študijske obveznosti so zadržale 3 sicer pogoste člane, prvič pa se nam je pridružil Jure, Renatin osebni trener.

Kot je v navadi smo se ustavili v gorenjskem Marcheju na jutranji kavi. In glej glej tam zagledam Mirkota in Bogdana, sošolca z vodniškega tečaja v Bavšici, ki sta tokrat vodila turo za PD Ajdovščina na Stegovnik in z več kot 30 planinci delala gnečo pri naročanju kave.

Po postanku smo se odpeljali do izhodišča. Med vožnjo je Renata, misleč da je na vrsti za potopis, neuspešno lobirala da bi pisanje podtaknila Juretu. Po prihodu na cilj smo parkirali malo nad Završnico, kjer se začne markirana pot do Valvazorja.

V prijetni senci smo jo mahnili do bajte od tam pa  po markirani poti, ki pelje proti domu Pristava. Pri studencu Urbas smo zavili na nemarkirano pot in še vedno v gozdu  napredovali po serpentinah navzgor ob nenehnem ropotanju kdaj bo pavza.

Nad gozdno mejo so se odprli razgledi na Julijce in Zgornjesavsko dolino. Pri bivaku Belščica oziroma na njemu smo imeli tako želeno pavzo in ob malici uživali v razgledih. Po postanku smo nadaljevali proti zahodnemu koncu Belščice in tam najprej osvojili stranski vrh Kamnitnik.

Od tu smo si ogledovali greben in naše cilje. Renata, ki je v soboto tekla DM maraton se je zaradi utrujenosti tem vrhovom odpovedala in z Juretom sta jo mahnila po markirani poti proti Stolu.


Bozo, Dule in jaz pa smo zagrizli v greben in se ustavili na  Malem vrhu in Vajnežu. Nato smo preko Potoškega Stola tudi mi odšli proti Stolu. Na sedlu med Prešernovo kočo in Stolom smo se spet srečali z Juretom in Renato in odšli skupaj na vrh Stola. Po malici  smo skočili še do Prešernove koče, kjer smo si privoščili foto in pit stop.

Sledil je sestop po Zabreški poti mimo Finžgarjeve skale. Sonce je lepo žgalo in spust v gozdno mejo in s tem hoja po senci je bila dobrodošla. Pot se kar vleče, a končno smo le prišli nazaj do Valvazorja. Usedli smo se v senco pod bajto, kjer je vpisa knjiga. Tam se vpisujejo naskakovalci Valvazorja, ki tudi po večkrat na dan in nekaj stokrat na leto pridejo iz doline do bajte. Na koncu leta pa imajo žur in podelitev Dežmanovih priznanj.

Trije smo si privoščili ričet in pripadel nam je zgolj kos kruha po glavi. Ja, gospodarska kriza ni hec. Jure je s posredovanjem pri oskrbnici zadevo rešil, Renata pa je šele tu izvedela da pravzaprav ni na vrsti za potopis in da se ji ni treba več izmotavati. Morda bi veljalo kdaj odpreti potopis manager, ki je vedno priložen mailu z vabilom na turo.

Po malici nas je čakal le še spust v dolino, kjer smo bili ap cap. Tura je v celoti trajala zavidljivih 10 ur.

Spet lepo preživeta nedelja.

Spisal Tomaž

Ni komentarjev:

Objava komentarja