Greben Cimprovke, 27.3.2016

Prvič 1252 m,
Napačni vrh (Črtov rob) 1341 m,
Kopa 1360 m,
Hum 1423 m,
Medrce 1411 m

udeleženci: Jana, Marjan, Janja, Tomaž, Paz, Džiks
trajanje: 5 h 30 min
višinska razlika: cca 750 m
dolžina: 14,6 km

Po izdatnem nažiranju s šunko, jajci, potico in ostalimi velikonočnimi dobrotami je bilo Tomaževo povabilo na nedeljsko pasjo Voluharsko turo nadvse dobrodošlo. Vedoč, da je pred nami še nebroj kičastih sončnih dni, smo si za cilj izbrali zahodni del Slovenije, koder je bilo napovedanih še nekaj malega oblakov.

Rana ura, zlata ura, smo dejali, se že ob 11h pustili postreči s kavico na škofjeloškem OMV-ju in se okrog poldneva odpeljali proti Selški dolini. Naš cilj je bila približna okolica Porezna in smo ga deloma dosegli že, ko smo avtomobila parkirali v najbolj raztegnjeni vasi naše domovine.

Davča je kraj, v katerem se je po vsej verjetnosti rodil znameniti RŠ-ov jingle »... pizda, kje jest žvim« in v katerega se je moja mati v mladosti z motorjem vozila učiteljevat. Iz Ljubljane. Svaka ji čast.

Da ne zaidem, avtomobila smo pustili ob lovski koči, ki pa pravzaprav ni bila lovska koča, saj nam je (sprva nejevoljna, nato pa vse bolj prijazna) glava, ki je pogledala skozi okno, povedala, da smo parkirali na njenem dvorišču.

Ampak, naj nam bo. Za danes. Naj se še tako trudijo, ljudje iz teh koncev enostavno ne znajo biti neprijazni. Poreznu smo pokazali hrbet in se odpravili mimo kmetije Pavlin protu grebenu Cimprovke.

Z Jano sva se že ob prvih korakih po zasneženem pobočju odpovedali nesmiselnim vprašanjem v smislu – zakaj gremo levo, če je gora na desni – in se prepustili črednemu nagonu. Podobno modro sta postopala Paz in Džiks. Konec koncev smo imeli ob sebi dve izkušeni vodji z velikim zemljevidom.


Najprej smo se povzpeli na Prvič (1252 m), mimogrede pristali na Napačnem vrhu (1341 m) in nato že v drugem poskusu osvojili Kopo (1360 m) in njeno razgledno točko z ljubko klopco, kjer nam je Jana postregla s slastno babičino potico.

Po okrepčilu smo se prvič obrnili proti Poreznu, pogumno prečkali pašnik velikega bika, se povzpeli najprej na Hum (1423 m), nato še na Medrce (1411 m) in med spustom do sedla naleteli na edini še delujoči bunker iz prve svetovne vojne z zasteklenimi strelnimi linami. Očitno so si Italijani zaželeli nekaj malega komforta.


Vrh Porezna je bil prekrit s sivimi oblaki, na našem sedlu je vil neprijetno hladen veter, za nami je bilo pet ur hoda in brez velikih besed smo se složno odpravili nazaj proti Davči.

Ob propadajoči ovčji staji smo našli malce zavetrja in iz nahrbtnikov potegnili ostanke velikonočne gostije. "Če nimajo kruha, naj pač jedo potico," je rekla francoska kraljica Marija Antonietta, mi pa tudi, ko nam je zmanjkalo prate in so nam ob pehtranki ostali le še šunka in pirhi.


Premočeni čevlji, dva dokaj utrujena psa in večerne družabne obveznosti Jane in Marjana so v nas vzbudili željo, da se čim prej poberemo v dolino.

Na poti do izhodišča smo naleteli na tri table z napisom »Davča 30 min«. Do Davče je pač vedno vsaj 30 minut hoje. Četudi si že tam.

Na dvorišču prijaznega gospoda smo si z olajšanjem preobuli mokre čevlje in nato počasi odvijugali do slavne Kristalne vasi, kjer smo si privoščili zasluženo pivo.

Spisala Janja






Ni komentarjev:

Objava komentarja