Škrlatica, 11.8.2010

Bivak IV, 1980 m
Škrlatica, 2740 m

udeleženca: Matija, Tomaž
trajanje: 8h 13min
višinska razlika: cca 1850 m 

No pa sem končno prišel na vrsto za napisati potopis, saj so čakalne vrste zelo dolge in kanditati zelo željni pisati potopise.

Doletela me je čast opisati pot na 2. najvišji slovenski vrh Škrlatico. Udeležba ni bila prav velika saj je bil pohod izveden v sredo in v času počitnikovanja ob obalah.

Uraden start je bol ob 3:45 iz Broda, moj start pa ob 4:00 iz Kranja. V dolino Vrat, na parkirišče malce pred Aljaževim domom, sva prišla ob 4:45. Po hitri pripravi in opasanju lučk, saj je bila še trdna tema, sva se odpravila proti prvin smerokazom za Škrlatico.

Tukaj pa se je pojavila težava, na srečo tudi edina na poti. Smerokaz za Škrlatico je kazal v desno zato sva se odpravila po poti približno 45 stopinj desno od smerokaza. Po nekaj 10 metrih se je pot končala in tudi markacij ni bilo nikjer videti.

Nekaj časa sva iskala markacije, potem pa sva se odločila da nadaljujeva pot po gozdu navzgor in medtem poiščeva kakšno bolj prepričljivo potko z markacijami.

To sva tudi našla po 40 minutnem tavanju po gozdu. Kasneje ob vračanju sva ugotovila, da je točka kjer sva našla pot oddaljena cc 10 minut od smerokaza. Pot je v smeri cc 120 stopinj desno od smerokaza. Pač se zgodi v temi, podnevi bi verjetno opazila pot.

Polna veselja in radosti, da sva na pravi poti sva jo ubrala proti Škrlatici. Pot se najprej vije po gozdu a kar hitro preide na nižje podrastje, kjer pa je tudi razgled mnogo lepši, še posebej proti Triglavu in njegovi mogočni severni steni.

Po 2 urah in 40 minutah tehnično nezahtevne poti sva prišla do bivaka IV s "5 zvezdicami", tam sva se malce okrepčala in si ogledovala okoliške vrhove. Vreme je bilo čudovito skoraj brez oblačka nad nama in megleno v dolini.

Po približno 15 minutah postanka vsa se odpravila naprej. Pot je tudi tukaj še vedno zelo lahka, po travnatih pobočjih in nekaj manjših meliščih. Po 30 minutah hoje od bivaka se nama je odprl pogled na Škrlatico in njeno mogočno na videz navpično skalovje.

Tukaj sva prešla na melišče, ki vodi do poti, ki naj bi bila tehnično zelo zahtevna. Po dodatnih 30 minutah lazenja po melišči sva prišla do skalnatega dela poti, kjer sva pospravila palice, nadela čeladi in zagrizla v skale, jeklenice in kline.

Veselja o klinih in jeklenicah je bilo hitro konec, 2 jeklenici in nekaj deset klinov, je pa pot do vrha dokaj strma, tako da kondicijsko ni ravno nedolžna. Po dodatni uri od melišča, skupno 5 ur, sva prisopihala na vrh.

Razgled sva imela čudovit na celotne Julijce, del Karavank in v daljavi Kamniško Savinjskih Alp. Še posebej so izstopali najbližji Špik, Razor, Jalovec, Mangart, Triglav, v daljavi Krn ...

Na vrhu sva se zamudila približno pol ure z ogledovanjem, malico, žigosanjem knjižic in slikanjem ob križu.

Pot navzdol ni bila nič posebnega, še vedno ista kot navzgor, vendar minila je veliko hitreje. Po treh urah sva prišla do Aljaževega doma, kjer sva se še malce odžejala in od koder sva jo mahnila proti domu.

Spisal Matija

Ni komentarjev:

Objava komentarja