Spitzegel, Kriebhöhe, Vellacher Egel, 2.5.2012

Spitzegel 2119 m,
Kriebhöhe 2065 m
Vellacher Egel

udeleženci: Marjan, Nataša, Nevenka, Slavko, Tomaž
trajanje: 9 h 50 min
višinska razlika: cca 1750 m

Tokrat smo skočili v Ziljske Alpe. Ker je Korensklo sedlo zaprto, smo preizkusili varianto čez Trbiž, ki se prav lepo obnese. Plan je bil da malo pred Šmohorjem (Hermagor), v vasici Zgornja Bela (Obervellach) za začetek skočimo ferato na Norbert-Schluga, ki je lažje težavnosti.

Ker pa je ponoči deževalo in je bilo še mokro, v dolini tudi megleno, smo misel na ferato izpustili in nekoliko premaknili izhodišče.V vasico Khünburg, kjer smo parkirali ob začetku gozda. Glavni cilj je bil Spitzegel, dvatisočak direktno nad nami.

Pot seveda ni šla direktno gor, najprej smo precej časa pešačili po cesti mimo ostankov gradu in mimo priključka ferate in do tega da se je cesta začela spuščati. Po pregledu zemljevida smo ugotovili da je vse vredu in kmalu je pot zavila strmo v gozd. Po lepi potki smo prišli do jase ob lovski koči in si privoščili malico. Megla v dolini se je počasi razkadila. Odpirali so se tudi lepi razgledi po vrhovih nad Mokrinami (Nassfeld).

V nadaljevanju smo kmalu spet prišli na cesto in po njej do Zgornje Belške planine (Obervellaher Alm), kjer stoji planšarska koča, ki je bila jasno zaprta. Itak ni bilo nikjer žive duše. S planine smo krenili po grebenu proti vrhu in izmenjaje hodili po južni kopni strani in južnem snegu na severni strani, kjer se je mestoma prav zoprno udiralo.

Kmalu smo bili na vrhu Spitzegla, najvišjega vrha istoimenske skupine Ziljskih Alp. Vreme je bilo precej oblačno, a na kakšne nevihte ni kazalo. Zato smo po počitku nadaljevali po planu, ki je predvideval prečenje grebena, ki je del 150 km dolge Gailtaler Höhenweg, do sedla Vellacher. Malo gor in malo dol smo prišli do sedla pred našim drugim ciljem, Vellacher Egel in na hitro skočili še na Kriebhöhe, prav tako dvatisočak.

Greben naprej do Vellacher Egel je bil kar razgiban, predvsem zato, ker smo se izogibali markirani poti ki gre tu po severni strani in je bila pod snegom. Tip pred vrhom se je greben povsem zožil in nekateri so preklopili na pogon na vse štiri in kmalu smo uživali na vrhu še tretjega današnjega dvatisočaka. Okoli nas je švigalo jadralno letalo, pod nami se je bleščalo Preseško jezero (Pressegger See).

Z vrha smo se spustili do sedla in od tam proti izhodišču. Sprva je kazalo super, lepa gozdna pot se je hitro spuščala. Ko pa smo prišli do ceste je bilo veselja konec. V ključih se je počasi spuščala, ko pa smo končno prišli spet na gozdno pot je šla ta zaradi terena v nasprotno smer od izhodišča in je šele precej nizko spet zavila v pravo smer.

Malo pred koncem smo srečali prvega človeka in se ustavili in osvežili pri studenčku, ki je ime po Marjanu dobil zaradi tega, ker je tam enkrat en eno brusu. Od brusnega studenca do avta je bilo samo še nekaj minut in gojzarje so zamenjale superge, palice v rokah pa pivo, ki sta ga  imela Nataša in  Marjan skritega v avtu.


Sledila je še vožnja domov in vmesni obisk Aljaževega hrama. Če je bil to zadnji dela prost drugi maj, smo ga mi prav lepo izkoristili.

Spisal Tomaž



Ni komentarjev:

Objava komentarja