PD Rašica
Udeleženci: Milena, Matjaž, Gašper, Anka, Marko J., Tomaž, Miro, Rok, Marjan P., Deja, Katarina, Mirko, Silvo, Maja, Marjan G., Klavdija, Marko M.
povprečna starost udeležencev: 55 let, 10 mesecev, 6 dni
1. dan
Sulden 1.861 m,
Düsseldorfer Hütte 2.721 m,
Tschenglser Hochwand 3.375 m
Trajanje: 7 ur
Višinska razlika: 1.200 m vzpona in 600 m sestopa
Cilj prve trilogije sedaj že tradicionalnega avgustovskega planinarjenja je bil narodni park Stelvio -Stilfser Joch. Čeprav je bila srednjeročna vremenska napoved vprašljiva, beri spremenljiva, se v torek vendarle odločimo izlet izpeljati po planu. Tako se v četrtek v zelo zgodnjih jutranjih urah odpravimo proti Južni Tirolski. Potovanje je v večjem delu potekalo enako kot prejšnji mesec z gorniško skupino na Weißkugel, še celo postanki za kavo so bili identični.
Pri odcepu v dolino Val Senales / Schnalstal pa smo mi tokrat pot nadaljevali do Sulde / Soldna, kjer parkiramo pri žičnici Kanzelbahn. Na zgornji postaji žičnice takoj postane jasno, od kje njeno ime.
Kot s prižnice se odpre spektakularen razgled na nasprotno stran doline, na znamenite vrhove Königsspitze, Zebru in Ortler. Pot do koče smo si tako skrajšali za urico. Tudi z malico pri koči nismo pretiravali, ker smo imeli v načrtu še obisk kakega vrha v bližini koče.
V njeni okolici je kar nekaj spoštljivih tritisočakov. Opogumljeni z vremensko napovedjo, ki smo jo dobili od oskrbnika, smo izbrali Tschenglser Hochwand, priljubljen razglednik in stražar doline Vinschgau.
Od koče smo med velikimi granitnimi bloki nadaljevali pot po dolini Zaytal. Po slabi uri nas redke in obledele rumene markacije usmerijo levo proti južni steni. Tu se pot razcepi na običajni dostop in zahtevno zavarovano pot, eno izmed najvišje ležečih ferat v Alpah.
Razdelimo se v dve približno enako številčni skupini. Že vstopni kamin zahteva kar konkretno moč v rokah, a tudi nadaljevanje ni nič lažje. Hitro ugotovimo, da je težavnost poti za stopnjo težje, kot v opisih, kjer je le ta ocenjena na eno mesto C.
Sledi še nekaj tehnično zahtevnih in izpostavljenih mest, nato pa se pot izravna. Tu se priključi stari zavarovani poti Erich-Otto-Klettersteig, kjer je tudi zasilni izstop na običajno pot. Kljub nekoliko manjši težavnosti je pot v nadaljevanju zelo izpostavljena, pojavi pa se tudi težava, ki nam je bila do sedaj na feratah nepoznana.
Z vsakim metrom smo namreč zaradi višine vedno bolj dihali na škrge. Vstop v ferato je namreč na višini preko 3000 metrov, za kar je že priporočljiva ustrezna aklimatizacija. Vsled tega smo napredovali počasneje, postanki za razgledovanje, beri lovljenje sape, pa vedno bolj pogosti.
Malo pod vrhom se obe poti združita, sočasno pa sta se združili tudi naši skupini. Do vrha je bilo potrebno preplezati še gladko, strmo, a zavarovano plato. Na vrhu naredimo daljši odmor, vreme se drži gor, predvsem pa nas navdušuje širen razgled.
Ortlerjeve trojice smo se nagledali že med vzponom, pogledi nam uhajajo na sever proti sedaj že poznanemu Weißkuglu in na jug proti cilju naslednjega dne. Po običajni poti polni majavega grušča previdno sestopimo do koče na zasluženo večerjo.
Fotografije Marjan, 1. dan
Fotografije Tomaž, 1. dan
Relive, 1. dan
2.dan
Hoher Angelus 3.521 m
Passo dello Stelvio / Stilfser Joch 2.758 m
Dreisprachenspitze 2.838 m
Trajanje: cca. 8 ur
Višinska razlika: 900 m vzpona in 1300 m sestopa
Jasno petkovo jutro obeta uživaško turo. Tako je lepo vidna naša trasa po severozahodnem grebenu. Bolj kot sam vrh s križem pa našo domišljijo buri skalna forma v obliki bivaka ali morda celo koče tik pod vrhom. Še dodaten motiv za obisk.
Začetek poti je identičen kot prejšnji dan. Mimo manjšega jezera nas rdečerumene markacije tokrat usmerijo v desno na Reinstadler Route. Pot je dobila ime po družini, ki že peto generacijo oskrbuje kočo.
Kaj hitro pridemo pod stometrsko steno, preko katere je speljana z jeklenicami opremljena pot, ki ima v spodnjem delu lažji obvoz. Pri izstopu iz stene se prekobacamo čez neroden skalni skok ter preko velikih granitnih blokov na greben.
Pot postane nekoliko lažja, smer pa kljub obledelim in redkim markacijam enostavna. Tokrat primerno aklimatizirani zlahka napredujemo proti vršnemu grebenu.
Tu nas pričaka nekaj lažjega poplezavanja preko nestabilnih granitnih blokov, obhodimo »bivak«, do impozantnega križa na vrhu. Kičasto vreme, razgledi na gorske velikane ter širni ledeniki le še stopnjujejo dobro razpoloženje.
V preteklosti je bilo z vrha več možnosti sestopa. Zaradi podrtosti poti, grebensko prečenje na Vertainspitze ni več prehodno. Zato bolj nabrušeni gorniki sedaj sestopijo na škrbino in čez ledenik na nasprotno sedlo. A to je že druga zgodba.
Naš sestop je potekal po poti vzpona. Pri koči imamo daljšo pavzo, pot v dolino si zopet skrajšamo z gondolo. Z vožnjo nadaljujemo na znameniti gorski prelaz Stilfserjoch / Passo Stelvio.
Spektakularna cesta je cilj mnogih voznikov in motoristov, v prvi vrsti pa kolesarjev. Gost promet, zahtevno srečavanje na ostrih ovinkih, množica kolesarjev ter popoldanske plohe rezultirajo v zelo zahtevno vožnjo, ki terja maksimalno koncentracijo.
Tako se prav prileže daljši postanek na živahnem prelazu. Prelaz Stelvio je najvišje ležeči asfaltiran gorski prelaz v vzhodnih Alpah in drugi najvišji prelaz v celotnih Alpah.
Zgradili so ga Avstrijci v letih od 1820 do 1825 z namenom, da bi povezali Lombardijo s preostalo monarhijo. Vzeli smo si še čas za obisk bližnjega vrha Dreisprachenspitze, do prve svetovne vojne tromeje med Švico, Avstro-Ogrsko in Italijo, danes pa pokrajin Lombardija in Južna Tirolska ter kanton Graubünden.
Tu je bil začetek tirolske fronte, ki je bila skupaj s soško fronto del italijanske fronte, Ortler (do pred nekaj desetletij je veljal za najvišje ležeče bojišče) pa najvišji vrh monarhije.
Prelaz pa najbolj spoštujejo kolesarji, tako profesionalni kot amaterski, kakor nam razloži Milena, ki je pred leti tu veliko prekolesarila. Večkrat v zgodovini je bil prelaz tudi že etapni cilj kolesarskega Gira.
Kot najvišji točki mu pripada posebna titula z imenom Cima Coppi, poimenovanem v čast petkratnemu zmagovalcu, »campionissimo« Faustu Coppiju. Cima Coppi se sicer vsako leto spreminja in pomeni najvišjo točko v tritedenski dirki.
Par sto metrov nižje se odcepi cesta proti prelazu Umbrailpass v Švico, mi pa nadaljujemo po nič manj atraktivnih ridah do Bormia.
Tu se usmerimo do znanega smučarskega središča St. Caterina in zavijemo po plačljivi cesti v dolgo dolino Forni, na koncu katere prenočimo v istoimenski koči.
Fotografije Marjan, 2. dan
Fotografije Tomaž, 2. dan
Relive, 2. dan
3.dan
Rifugio Forni 2.187 m,
Ponte dell Alpe 2.293 m
Monte Sobretta 3.296 m
Trajanje: 6 ur 30 min,
Višinska razlika: cca. 1.000 m
Za soboto smo imeli v načrtu monte soboto, pardon Monte Sobretto. Pred nami je bila po eni strani časovno nekoliko krajša in nezahtevna tura, po drugi strani pa slaba vremenska napoved, saj so meteorologi obetali dež že v dopoldanskem času.
Po večerji povprašamo oskrbnika glede vremena. Do sredine dneva naj bi še zdržalo, potem pa močnejše padavine, je bil neizprosen odgovor. Izkušenemu oskrbniku gre za lokalno kratkoročno napoved kar verjeti.
Še bolj kot njegove napovedi pa smo bili veseli predloga za pol ure zgodnejši zajtrk. Zapeljemo se v smeri prelaza Passo Gavia do Ponte dell Alpe, ki je izhodišče ture. Markirana pot se čez pašnike, mimo manjše jame Grotta Edelweiss, spretno izogne smučarskim progam.
Pri manjšem jezercu si malce odpočijemo, predvsem pa opazujemo oblake, ki se vedno bolj zapirajo. Ne mine dosti časa do prvih dežnih kapelj. Te vztrajajo, vse dokler vsi ne oblečemo pelerin in dežnih jaken.
Pot, ki postaja vse strmejša, lepo vijuga po gruščnati, pred nekaj desetletji še ledeniški pokrajini. Tik pod vrhom presenečeno naletimo na delovni stroj, mali bagerček.
S kakšnim namenom je trasiral kolovoz, nismo ugotovili, mogoče za olajšanje dostopa smučarjem. Vrh je namreč prvovrstna spomladanska turnosmučarska destinacija.
Po dobrih treh urah prispemo na vrh Monte Sobretta, ki je najvišji vrh gorske skupine Sobretta-Gavia in tudi še spada v nacionalni park Stelvio. Vreme se tudi nekako drži gor, ujamemo še celo nekaj razgleda.
Tokrat bolj proti jugu na gorski skupini Brenta in Adamelo-Presanela, ter proti vzhodu, kjer izstopa Monte Cevedale. Na severu pa zremo v hrbet sosednji Monte Vallecetta, bolj znani po sloviti in zahtevni smuk progi Stelvio.
Sestop poteka po poti vzpona, v srednjem delu za krajši čas še celo posije sonce. A se gorski grebeni od zahoda vedno bolj zapirajo s temnimi oblaki. Ne izgubljamo časa in smo prav veseli, ko v daljavi zagledamo parkirišče.
Prve dežne kaplje namreč napovedujejo, da tokrat ne bo šale. Na minutke točno se ulije, ko prispemo do kombijev.
Prav hvaležni smo bili, da nam je oskrbnik omogočil zgodnejši jutranji odhod. Pa še priporočil nam je bližnjo kočo na planini Malga delle Alpe.
Ta je bila nabito polna, kar nas ni motilo, da ne bi mogli vedriti zunaj pod napuščem in zasilno kar pod tendo.
Čas nas ni priganjal, z analizo ture pa se nam tudi ni mudilo. Čakala nas je le še desetminutna vožnja do izhodišča nedeljske ture, to je koče Rifugio Berni, ki se nahaja par minut pod prelazom Passo Gavia
Fotografije Marjan, 3. dan
Fotografije Tomaž, 3. dan
Relive, 3. dan
4. dan
Rifugio Berni 2.541 m
Bivak Btg. M. Ortler 3.120 m
Cima Vallumbrina 3.222 m
Passo di Gavia 2.621 m
Trajanje: cca. 6 ur
Višinska razlika: 900 m
Za nedeljo smo imeli v prvotnem načrtu turo na Monte Vioz, ki pa je zaradi napovedanih popoldanskih padavin ni bilo smiselno začeti. Tako je bilo potrebno določiti rezervni cilj. V okolici prelaza Passo Gavia je kar nekaj zanimivih vrhov, a izbira kljub temu ni bila pretežka.
Sicer prva želja postavni Corno dei Tre Signori je bil prezahteven, zato smo izbrali bližnjo sosedo Cima Vallumbrina. Jutro se ni začelo obetavno.
Zaradi komunikacijskega šuma smo se morali soočiti s kasnejšim zajtrkom, se je pa zato oskrbnica odkupila z okusnimi ocvrtimi jajci na oko. Začetek ture je pri spominskem obeležju žrtvam iz 1. svetovne vojne, ki so padli v bojih visoko na gori Punta San Matteo.
Markirana pot se sprva nekoliko spusti, preči potok Gavia in pri bivši koči Gavia ostro zavije proti severu. Višje na robu se pot še enkrat spusti, in sicer v dolino Val Dosegu, kjer se odprejo lepi razgledi na istoimenski ledenik.
Na koncu doline pri slapu pot zavije v desno do ljubkega jezera Lago Nero. Pot se vseskozi vije po italijanskih vojnih položajih. Na grebenu pridemo do Bivaka 5. smučarskega bataljona Ortler.
Bivak je s šestimi posteljami še vedno v uporabi. Do vrha nas čaka še pol urice razgibanega ozkega in zračnega grebena. Vseskozi nas spremljajo ostanki zarjavelega železja in žice, potrebno je biti kar pazljiv, da se kam ne zapleteš.
Na vrhu nas pričaka kičasto vreme in spektakularni razgledi. Kot na dlani v prvi vrsti izstopa mogočna Punta San Matteo. Kljub nekaj meglicam si privoščimo daljši odmor za malico in fotografiranje.
Previdno sestopimo do bivaka, po vrhovih pa se že začnejo zbirati oblaki. Kaj hitro smo spet pri koči, kjer po kratki hidraciji na hitro spakiramo.
Na prelazu Passo Gavia smo v nekaj minutah. Tu imamo v načrtu analizo ture v koči Rifugio Bonetta. Popoldanski vrvež na sedlu vlije nekaj skepticizma, a smo takoj dobili mize ter bili hitro in dobro postreženi.
Tudi prelaz Passo Gavia je izredno popularen kolesarski cilj, v koči pa se na vsakem koraku bohotijo roza majice in fotografije Gira. Gorski prelaz povezuje mesti Bormio in Ponte del Legno.
Predvsem nadaljnja vožnja je milo rečeno adrenalinska, že brez srečavanja z nasprotnim vozilom. Cesta je na nekaj mestih izredno ozka, nezavarovana in prepadno odsekana.
Na enem res ozkem ovinku nas je k sreči motorist opozoril na prihajajoč avto. Tu niti pomisliti ne smeš na tragično nesrečo iz leta 1954. 18 mladih vojakov je izgubilo življenje, ko se je del cestišča vdrl, ker je popustil podporni zid. Vojaški kamion je zdrsnil 150 metrov v dolino.
Ovinke kmalu pustimo za seboj, ko lovimo še en znan gorski prelaz. Passo Tonale je med drugim tudi priljubljeno smučarsko središče. Nadaljnja vožnja proti domu je minila brez posebnosti. Tako smo malo pred polnočjo prispeli v Šentvid, veseli, da smo odkrili še en lep kamenček v mozaiku Alp.
Spisal Marjan
Fotografije Marjan, 4. dan
Fotografije Tomaž, 4. dan
Relive, 4. dan
Fotografije Matjaž
Fotografije Gašper
Fotografije Deja
Fotografije Marko J.
Ni komentarjev:
Objavite komentar