udeleženci: Tomaž, Robert, Janez Č., Janez K., Primož
trajanje: 10 h 26 min
višinska razlika: cca 1950 m
Ponovno se je zbrala zanimiva gorniška zasedba, popolnoma enaka kot na Vrbanovih špicah, prav tako kot takrat pa smo se namenili obiskati Julijske Alpe. Tokrat je bil na vrsti Triglav po poti čez Plemenice, poznani tudi kot Bambergova pot.
Zelo zgodaj, ob četrti uri zjutraj, smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice, natovorili Janezov karavan in poleteli po Gorenjki proti Mojstrani. Izhodišče je bila dolina Vrata. Naš začetni tempo proti Luknji je bil zelo hiter, dosegli smo jo v približno uri in pol, nato pa so se začele prve jeklenice, ki so se skoraj navpično vile v steni.
Tu sta si Janez Č. in Robi že rezervirala dobri štartni poziciji, saj se je zanju začel boj za tako imenovani "Zlati Bambergov pokal", ki sta ga seveda tudi osvojila, njun rezultat je bil blizu nadnaravnega, štiri ure in dvajset minut. Kapo dol, fanta, vsa čast. Tomaž, jaz in Janez K. smo napredovali nekoliko bolj umirjeno, pa morda toliko bolj uživaško.
Vzhajajoče sonce je okoliške vrhove obarvalo zlato rumeno, vreme smo ravno še ujeli, saj napoved za popoldne ni bila dobra. Vmes je bilo še nekaj lahkega nevarovanega plezanja, nato spet jeklenice in kmalu sva s Tomažem dosegla triglavske pode, obiskala sva tudi vrh Sfinge. Severna stena je izredno markantna. Tu sva se odločila, da počakava Janeza, kot se v takšnih okoliščinah spodobi.
Kar nekaj časa je minilo, ko se je le prikazal, in nadaljevali smo po podih v smeri Triglavske škrbine. Kmalu smo bili spet v steni, pihalo je vedno močneje, v daljavi je bilo opaziti oblačnost, ki se je hitro približevala, kot napovedano. Ko sva s Tomažem dosegla vrh, sva srečala Robija in Janeza Č., naredili smo nekaj fotk. Ker je Janez K. ponovno zaostal, smo se dogovorili, da gresta Robi in Janez naprej do Kredarice, midva s Tomažem pa ga počakava.
Čakanje sva izkoristila za malico in opazovanje hitro bližajoče se oblačnosti. Tomaža se je ravno začela lotevati zaskrbljenost in nejevolja, ko se je prikazal Janez, židane volje. Rokovali smo se, Janez si je privoščil jabolko, nato pa smo v nekoliko hitrejšem tempu sestopili do Kredarice, kjer smo še malo posedeli. Sestop je bil sprva mišljen po poti čez Prag, vendar smo se odločili za Tominškovo pot.
Sestop ni povzročal težav, Tomaž, Robi in Janez Č., so bili malo pred nama z Janezom K, odločil sem se, da mu med sestopom delam družbo. V dolino smo prispeli v dobrih desetih urah, kot načrtovano, v Aljaževem domu smo nazdravili na uspešno opravljeno turo. Po poti smo se še ustavili v piceriji Kot v Mojstrani, ki se je izkazala za dobro in ne preveč drago gostišče.
S tem se je naša tura zaključila.
Spisal Primož
Ni komentarjev:
Objavite komentar