Potočka zijalka 1700 m,
Obel kamen 1911 m,
Govca 1929 m,
Gladki vrh 1850 m,
Odenični hriber 1863 m
udeleženci: Janez, Robi, Tomaž, Paz
trajanje: 7h 15 min
višinska razlika: cca 1550 m
Trije neučakani gorniki so takoj po dvodnevnem deževju hoteli prehiteti morebitni popravek ugodne vremenske napovedi in so se odločili za prečenje Olševe.
V meglenem jutru smo startali pred šesto uro in se odpeljali preko Kamnika in Podvolovjeka do Solčave in še dva kilometra naprej do našega izhodišča. Vmes je bil postanek za jutranjo kavo, nato pa previdno naprej v zelo gosti megli, vse od vzpona na Črnivec pa do Podvolovjeka. Na tej močno serpentinasti cesti so nam le odsevniki na obcestnih stebričkih kazali smer vožnje.
Parkirali smo pri manjši elektrarni na potoku Lašek nad gostilno Firšt in se malo pred osmo uro podali proti jami Potočka zijalka. Pot je markirana, vendar na razpotjih često ni bilo nobenih oznak in smo se kar nekajkrat morali vračati, da smo našli pravo smer.
Hodili smo po strmi in razmočeni stezi, po uri hoje pa nas je pri prvi gorski kmetiji sonce nagradilo z veliko svetlobe in lepo vidljivostjo. Toda močno je pihalo, zato je bilo ozračje hladno posebno potem, ko smo ponovno prišli v gozd. Morali smo nadeti rokavice.
Po slabi uri hoda smo dosegli višino 1700 metrov, kjer je znamenita Potočka zijalka. Jama je dolga 115 metrov in široka 20 do 40 metrov. V njej so arheologi leta 1928 odkrili ostanke več vrst živali, med njimi tudi kosti jamskega medveda, in lovsko orodje iz kamene dobe. K sreči je imel Robi s seboj svetilko, da smo si lahko ogledali tudi notranjost.
Napotili smo se takoj desno od jame strmo navzgor po grebenu na meji med Slovenijo in Avstrijo proti prvemu vrhu. Tu so bile tudi edine jeklenice na celi poti. Kar velike zaplate snega so ostale od sneženja pred desetimi dnevi. Po plazovih sodeč ga je moralo pasti kar nekajkrat po deset centimetrov. Pobočje proti jugu je travnato in zelo strmo, zato so zdrsi toliko nevarnejši.
Vrh Obel kamna na 1911 metrih nam je ponudil čudovit razgled. Pohorje, Uršla gora in Raduha proti vzhodu, južno Kamniške Alpe od Ojstrice do Grintovca, pa Storžič in Julijci na zahodu. Na severu še avstrijski Obir in Grlovec. Tu smo lahko videli tudi celo pogorje Olševe in odločili smo se, da gremo po grebenu čim dlje proti vzhodu.
Ustavili smo se v zavetrju borovcev nekaj metrov nižje in se okrepčali, nato pa krenili proti najvišjemu vrhu Govca 1929 metrov. Vzpeli smo se še na Gladki vrh in Odenični hriber. Vmes je še veliko neimenovanih vršičkov, tako da je bilo prečenje res zanimivo, pa tudi zahtevno, saj se ozka stezica vije po strmih travnatih površinah. Na zadnji postaji so se že slišali solčavski zvonovi in naznanjali opoldanski počitek.
Privoščili smo si pol urni počitek, nato pa se spustili proti Solčavi. Pot je izredno strma od vrha do dna. Spet smo prišli na razmočeno stezo z vlažnimi koreninami in zaplatami snega. Ponekod smo si tudi sami z bližnjicami prek travnikov in skozi gozd začinili povratek. Ustavili smo se tudi ob 700 let stari tisi. Nič posebnega, drevo kot drevo.
Še strm spust in prišli smo v Solčavo. Morali smo prehoditi še dva kilometra po asfaltu in se vzpeti 300 metrov do avtomobila. Na žalost pa s tem nismo zaključili hoje, kajti Robiju so na parkirišču ostala očala. Vrnili smo se in čeprav smo jih dolgo in temeljito iskali, jih ni bilo. Morda pa jih bo Robi le še našel kje v svoji prtljagi.
Spisal Janez
Parkirali smo pri manjši elektrarni na potoku Lašek nad gostilno Firšt in se malo pred osmo uro podali proti jami Potočka zijalka. Pot je markirana, vendar na razpotjih često ni bilo nobenih oznak in smo se kar nekajkrat morali vračati, da smo našli pravo smer.
Po slabi uri hoda smo dosegli višino 1700 metrov, kjer je znamenita Potočka zijalka. Jama je dolga 115 metrov in široka 20 do 40 metrov. V njej so arheologi leta 1928 odkrili ostanke več vrst živali, med njimi tudi kosti jamskega medveda, in lovsko orodje iz kamene dobe. K sreči je imel Robi s seboj svetilko, da smo si lahko ogledali tudi notranjost.
Ustavili smo se v zavetrju borovcev nekaj metrov nižje in se okrepčali, nato pa krenili proti najvišjemu vrhu Govca 1929 metrov. Vzpeli smo se še na Gladki vrh in Odenični hriber. Vmes je še veliko neimenovanih vršičkov, tako da je bilo prečenje res zanimivo, pa tudi zahtevno, saj se ozka stezica vije po strmih travnatih površinah. Na zadnji postaji so se že slišali solčavski zvonovi in naznanjali opoldanski počitek.
Še strm spust in prišli smo v Solčavo. Morali smo prehoditi še dva kilometra po asfaltu in se vzpeti 300 metrov do avtomobila. Na žalost pa s tem nismo zaključili hoje, kajti Robiju so na parkirišču ostala očala. Vrnili smo se in čeprav smo jih dolgo in temeljito iskali, jih ni bilo. Morda pa jih bo Robi le še našel kje v svoji prtljagi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar