Schwaigerhütte 1625 m,
Alexanderhütte 1786 m,
Tschierwegernock 2010,
Hochpalfennock 2099,
Tschiernock 2088 m,
Millstätter Hütte 1880 m
Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Sabina, Janez, Srečko, Marjan, Tatjana, Žiga, Andreja, Marko, Anka, Damjana, Tomaž, Deja, Stane, Matjaž
trajanje: 10 ur 30 min
višinska razlika: 1600 m
dolžina: 25,4 km
povprečna starost udeležencev: 61 let, 1 mesec, 10 dni
Za prvo turo gorniške skupine v letu 2025 smo planirali Golte čez Tirske peči. A dež in sneg v četrtek in petek sta nas odvrnila od te namere. Namesto tega smo skočili v Avstrijo na Noke, ki so hvaležen cilj zimski cilj, ko so za kam drugam neprimerne razmere.
Izbrali smo greben Nokov nad Miljskim oziroma Milštatskim jezerom, nemško Millstätter See,
kjer smo leta 2015 že bili a zaradi bolezni udeleženca obiskali le en vrh. Tokrat smo planirali 3 vrhove in če bo slučajno čas še kakšnega.
Ravno se je začelo daniti, ko smo se pripeljali do Miljskega jezera, drugega po površini (za Vrbskim jezerom) in najglobljega na avstrijske Koroškem. Zavili smo nad jezero in parkirali v vasici Obermillstatt. Do tu se je ravno lepo zdanilo.
Vsi dostopi na naš današnji greben so dolgi in v kratkem januarskem dnevu je bilo nujno štartati takoj, ko se zdani. Da nas noč ob povraku doseže, ko bomo čim bolj pri koncu s turo. Za vzpon smo izbrali pot skozi sotesko potoka Riegenbach.
Mimo napol zaledenelih slapov in tolmunčkov smo napredovali po soteski. Snega je bilo le za vzorec in pot ni bila poledenela. Po uri in tričetrt smo izstopili iz soteske in dosegli plačljivo cesto, ki pelje do Schwaigerhütte.
Cesta pozimi ni splužena in z njo si ni mogoče skrajšati poti, kot je to možno poleti. Cesto smo kmalu zapustili in šli do koče po bližnjici. Koča ima lep razgled proti Dobraču in Julijskim Alpam za njim.
Na naše presenečenje je bila odprta, super si rečemo, prav prileglo se bo pivo ob povratku. Nadaljujemo do naslednje koče, Alexanderhütte, ki nam je poznana s ture iz leta 2015.
Koča ponuja enako panoramo kot Schwaigerhütte z atraktivnim dodatkom, Miljskim jezerom globoko pod nami. Imela je tudi manj atraktiven dodatek, veter, ki je v zelo mrzlem dnevu občutek mraza še povečal.
Krenili smo naprej z vetrom v laseh. Snega še vedno ni bilo prav dosti, razgledov pa vedno več. Razgledov, ki kar kličejo po stalnem fotografiranju, čeprav bi bile roke raje ves čas v rokavicah.
Dobre štiri ure in pol smo potrebovali do našega prvega vrha. Na Tschierwegernocku smo se malo razgledali, naredili skupinsko fotografijo in brž dalje, na bližnji Hochpalfennock.
Tudi tu enaka procedura s tem, da se je bilo treba še odločiti kam naprej po tretji dvatisočak. Varianta na zahod proti Tschiernocku je skoraj predolga za tako kratek dan, varianta na vzhod proti Kamplnocku (2101 m) pa skoraj prekratka za tako lep dan.
Seveda sta tu še veter in mraz a lep dan prevlada in krenemo proti Tschiernocku. Čez čas peterica sklene, da sta veter in mraz vseeno prehuda in obrne proti koči.
A glej ga zlomka, veter nenadoma izgine. V brezvetrju dosežemo najbolj oddaljeni in najbolj razgleden vrh danes, Tschiernock. Tudi brez vetra je konkretno mrzlo in ne zadržujemo se prav dolgo na vrhu.
A malo se le naužijemo fantastičnih razgledov in se nato vrnemo po isti poti gori, doli, do Hochpalfennocka. Veter se vrne približno tam, kjer nas je prej zapustil, v sunkih še močnejši kot prej.
Že na zemljevidu vidimo, da je pot mimo Millstätter Hütte za povratek krajša kot tista iz pristopa mimo Alexanderhütte. Ko očistimo smerne table napihanega snega, nam to potrdijo tudi te.
In tako s Hochpalfennocka sestopimo na Millstätter Törl (1905 m), sedlo med Hochpalfennockom in našim nesojenim Kamplnockom. Od tu se spustimo do še tretje koče danes, Millstätter Hütte in pri njej zavijemo proti edini odprti koči od treh, Schwaigerhütte.
Kmalu se spet snidemo z ubežno peterico, ki ji v koči na toplem ni hudega. Nikoli sicer ne bomo vedeli, če bi vseeno obrnili, če bi koča bila zaprta. Tudi mi se pogrejemo in nato krenemo proti dolini po nespluženi cesti.
Dve uri smo računali, da potrebujemo za povratek do izhodišča. In res je bilo tako. Nižje smo ubrali nekaj nujnih bližnjic, saj cesta tu krene precej naokoli. Na izhodišče se vrnemo nekaj pred šesto zvečer. Nič posebnega, a v prvi polovici januarja to pomeni trdo temo.
Ker je ura zgodnja in nismo prav daleč v Avstriji, ob povratku v Slovenijo zlahka ujamemo tudi našo standardno picerijo v Kranju za analizo ture.
Spisal Tomaž
Fotografije Tomaž
Fotografije Marjan
Fotografije Matjaž
Fotografije Srečko
Sled poti
Ni komentarjev:
Objavite komentar