Kranjska reber, Lepenatka, 2.1.2005

Kranjska reber 1435 m in Lepenatka 1425 m

Udeleženci: Čevl, Lussy, Šaro

Višinska razlika: 1080 m

Trajanje: 5h 35min


Otvoritvena tura v novem letu je bila na dva razglednika v Kamniških Alpah, Kranjska reber in Lepenatka. Start pa s prelaza Črnivec na poti Kamnik – Gornji Grad. Že med vožnjo do izhodišča se je spodbudno jasnilo od zahoda in obetalo lep zimski dan.




Začetek ture je potekal po gozdnem pobočju Plešivca, predvrha Kranjske rebri. Večkrat smo prečkali gozdno cesto in se vzpeli do sedla med omenjenima vrhovoma. Malo nad sedlom se je gozd začel redčiti in začeli so se razgledi, na zahod proti Veliki planini, na jugozahod proti Ljubljanski kotlini in na jug proti Menini Planini.

V uri dvajset smo osvojili Kranjsko reber in odprl se je še razgled na sever in na vzhod proti Gornjemu Gradu, Savinjski dolini in Pohorju v daljavi. Videl pa se je tudi dim iz TE Šoštanj.





Ker je na vrhu zoprno pihalo smo jo jadrno ucvrli naprej proti Lepenatki. Pot se je spustila mimo pastirskega stana na Kašni planini do sedelca pod njo, potem pa še do sedla Kunšperk na višino 1119 m.


Na tem sedlu se je pot začela vzpenjati proti Lepenatki. Najprej smo hodili po zelo ozki, zaradi snega nekoliko zoprni poti. Ko smo prišli do vrha grebena je postala pot prijaznejša, razgled pa fantastičen. Na severu je kraljeval Rogatec in levo za njim Raduha, na vzhodu pa Kamniške Alpe v snežni idili. Sem pa hodil vse težje, kar je bila posledica bolehanja čez novo leto. Čevl in Lusa sta me pustila daleč za sabo. A počasi sem tudi jaz prisopel na vrh Lepenatke.

Na vrhu smo malo pomalicali in se razgledali z daljnogledom in se odpravili nazaj. Ozka pot proti sedlu Kunšperk je bila dol grede še bolj zoprna, a ne toliko da bi si s Čevlom nataknila dereze. Od sedla Kunšperk do sedla pod Kašno planino je sledilo 150 m vzpona. Vmes je bila še skalna stopnja, zoprna za Luso, ki ni mogla gor. Pomagal sem ji tako da sem jo potegnil za ovratnico, hop, pa je bil problem rešen.

Na sedlu pod Kašno planino smo zavili levo na gozdno cesto, da smo se izognili ponovnemu vzponu na Kranjsko reber. Čez čas se je cesta, ki se je do tam spuščala, začela rahlo vzpenjati in tu sva s Čevlom zagledala gozdarski kolovoz, ki se je spuščal. Strinjala sva se da greva tam, pa se je tudi kolovoz začel vzpenjati a se je kmalu spet začel spuščati. Veselje pa ni trajalo dolgo. Kot je to pogosto pri gozdarskih vlekah ali kolovozih se je tudi ta nenadoma končal.

Obrnili smo se in šli nekaj časa nazaj po kolovozu potem pa kar direkt v breg. Saj moramo prej ali slej priti do ceste. In res se je kmalu prikazala in kmalu smo prilezli nanjo.
Po petnajstih minutah hoje po cesti smo prišli do markirane poti in se spustili do Črnivca.

Lepa zimska tura je bila, s fantastičnim vremenom in prav žal je lahko tistim, ki so tokrat scagali. Je pa kar zdelala, sploh Luso, ki še naslednji dan ni bila najbolj živahna.

Spisal Šaro

Ni komentarjev:

Objavite komentar